Ta je bila zadnja. O tem sem že vse napisal. Na začetku jih je bilo toliko, da sem mislil, da jih bo dovolj za vedno. Motil sem se. Vseeno so zdržale ohoho let.
No, ko sem jo prinesel iz kleti, ni bila nič kaj ugledna. Preden takšno odprem, lahko samo ugibam kaj bo. Pa se je izkazala, zdržala je do konca.
Izgleda, da je vino na tem blogu kar pogosta tema. Prešetl sem prispevke na temo vino, več kot štirideset jih je. Ob pregledovanju so se mi včeraj cedile sline.
Včasih je Pedro Ximenez prišel večkrat naokrog. Bolj poznan je tam, kjer je doma Sherry.
Pred desetletjem je bil pri nas verjetno več kot enkrat letno na mizi. Letos smo odprli še enega, naveličal se je čakanja v kleti. Okusili ga nismo že skoraj pet let.
Od sodelavke iz skupine Stareslike sem dobil za darilo steklenico vina. Na njej je bila nalepka z napisom Mavrodafni, ki je pri nama doma zelo poznan in cenjen.
V študentskih letih sem eno počitniško prakso opravljal v Atenah, v Grčiji. Takrat v tujino nismo potovali kar tako mimogrede, kot je to možno danes. Zato se mi je enosmesečno bivanje v Atenah močno vtisnilo v spomin kljub temu, da sedaj stvari zaskrbljujoče hitro pozabljam.
Stanovali smo v študentskem naselju. Prakso sem opravljal v elektro distribucijskem podjetju. Tam sta bila hkrati na praksi še še Wolfgang iz Bremna in Miguel iz Barcelone. Za nas študente je bil v podjetju zadolžen Dimitris, grk, ki me še sedaj, po 42 letih vsaj enkrat letno pokliče po telefonu. Stik imam tudi z njegovim sinom.
Takrat smo še delali ob sobotah. Eno soboto je Dimitris predlagal, da se zvečer dobimo na festivalu vina, ki je bil ravno takrat nekje v okolici Aten. Dobili smo tisti večer, zaradi vročine se mi je zdelo že kar pozno. Za vstopnino je vsakdo dobil vstopnico – steklen kozarček. Na razstavišču so bili ogromni sodi, iz katerih smo obiskovalci v kozarčke vino točili kar sami. Takrat o vinu nisem vedel še ničesar, pa me je vseeno šokiralo, ko je Dimitris pod prvim sodom kar z vinom opral svoj kozarec.
Poskusili smo nekaj vin, potem pa smo se ustavili pred sodom, na katerem je pisalo Μαυροδάφνη. Kaj je bilo naprej, se sedaj nič več ne spomnim, pa najbrž se tudi takrat nisem.
No, to darilo je priklicalo vse te spomine. Še enkrat hvala!
Maurodafni je vrsta vina in sorta grozdja, ki raste na severnem delu Peleponeza. Vino je zelo temno, skoraj neprosojno, gosto, močno in sladko. Fermentacijo, ki pri njih poteka kar v sodih na soncu, ustavijo z dodatkom vinskega destilata. Šele potem vino naprej zori v kleteh.
Ni kaj. Ko so ga polnili, je že bil star 20 let, v steklenico pa so ga dali pred 20 leti. Vsaj tako piše na njej. To je skupaj 40 let.
Sem tehničen tip, pa te stvari lahko natančno opišem. Tiso o okusu, vonju pa mi ne gre tako dobro.
. . .
S steklenicami imam veliko veselja. Rad jih fotografiram, pa tudi potem je čisto v redu.
Mazurans, Old Mellow Sweet Sherry
Fotografija ni nič posebnega. Za prazno steklenico, tudi če je tiste vrste, ki tako lepo klokota, se očitno ni bilo vredno potruditi. Georg mi bo enkrat zagotovo očital. Ampak vsebina, ta pa je bila nekaj posebnega, dobesedno enkratnega.
. . .
Včerajšnja objava na tem blogu je imela odziv, ki me je premaknil tako, da sem označil vse prispevke o vinu. Še sam sem bi presenečen, koliko jih je bilo.
Evo, še ena retro nalepka. Ne ni ponaredek, tako dolgo je v najini kleti, da je tam postala retro.
Najbolje, da že enkrat opišem, kako sem prišel do te steklenice.
Bilo je leta 1985. Takrat nismo še nič vedeli o poznih trgatvah in podobnem. Kolikor mi je znano, je menda leta 1971 s pomočjo dr. Terčelja v Ormoški kleti nastala prvo pozna trgatev. Očitali so mu sabotažo, saj je bila zaradi tega količina vina manjša, izid pa zelo negotov.
Moje prvi pravi poskus srečanja z vinom je bil Beli burgundec, pozna trgatev 1983. S sodelavcem nama je bilo tako všeč, da sva v lokalnih trgovinah pokupila vso zalogo. Kmalu za tem smo bili trije sodelavci na službeni poti na Štajerskem, ob vračanju pa smo se domislili, da skrenemo v Ormoško klet in se dodatno oskrbimo s tem vinom kar pri izvoru.
Prijazno nas je sprejela enologinja ga. Lidija Ruška. Kasneje sem jo v življenju še večkrat srečal. Vsakič sva se nasmejala temu prvemu srečanju. Ko smo ji pojasnili, po kaj smo prišli, se je prijazno nasmehnila in nam pojasnila, da vino to še ni tako dodelano, kot bi lahko bilo, saj so ga v steklenice šele dobro napolnili. Ko smo jo nejeverno gledali, nam je odprla steklenico vina, ki je bilo po njenem mnenju takrat za nakup bolj primerno. Ponudila nam Beli burgunec, prav tako pozno trgatev, le starejše, iz leta 79. Seveda smo se navdušili. Ko smo potrdili, da smo spremenili svoje želje, nas je vprašala, koliko vina želimo. Še danes se spomnim sodelavca, ki je rekel: “Še ne vemo, koliko ga gre v avto”. In res, avto smo zapolnili do zadnjega kotička. Sodelavec, ki je sedel za zadnjem sedežu je bil z obeh strani tesno založen s kartoni do stropa, nazadnje smo mu en karton stlačili še v naročje.
Tako smo takrat pripeljali domov poln avto odličnega vina. Poleg belega burgundca smo pripeljali tudi nekaj kartonov Laškega rizlinga. Ena teh steklenic je tudi na tej fotografiji, odprla pa sva jo pred kratkim.
Pri odpiranju sem se bal, da vino ni zdržalo let. V resnici se je odlično ohranilo in popila sva ga po kapljicah.
Bila sva na obisku in tam sva odprla to steklenico. Pričakovali smo kvečjemu kaj povprečnega. Odprem in poskusim. Ojoj, saj tako dobrega vina že dolgo ali pa še nikoli nisem okusil!
Božo sem prosil, da bo namesto mene peljala domov, jaz pa sem pri kosilu dobil še en kozarec te dobrote. Zvečer sva se doma pogovarjala, kako dobro da je bilo kosilo, vino pa še boljše. Takrat sva ugotovila, da sva v avtomobilu pozabila zamenjati sedeža.
Steklenico sem poiskal na internetu. Izkazalo se je, da je to vino res nekaj dragocenega.
. . .
Za fotografiranje te dragocene steklenice sem se pripravil, kot bi slikal portret.
To tablo sem opazil v Portu. Pravi nekako tako:
1. Odčepi steklenico in na ta način ji omogoči, da diha.
2. Če ni videti, da diha, poskusi s tehniko “usta na usta”.
