Ješprenj drugače

Ko sem pregledoval ta Fotdnevnik, sem ugotovil, da sem fotografije ješprenja že večkrat objavil. Tako rada ga imava, da sva ga prav vsakič vesela, včasih ga celo fotografiram.

Tokrat ga je Boža skuhala z zelenjavo, ki najbrž ne sodi v tradicionalen ješprenj. Pač, to je bilo pri roki. Tudi ta ješprenj je bil odličen in komaj čakam (najbrž bom dolgo čakal), da pride spet na vrsto.

Govedina s porom

Včasih sva govedino s porom naredila večkrat. Sedaj nekako ne pride na vrsto. Je pa zato bolj okusna, ker že dolgo ni bila na jedilniku.

Najbrž je to najbolj enostavna jed, ki jo pripravljava doma. Ko imam vse narezano, je jed kuhana v štirih minutah.

Zadnja najina cvetača

Pred dvema tednoma so košute na najinem vrtu pospravile ves pridelek. Ostali so le še storži brstičnega ohrovta. Po malem so jih košute kar še hodile glodat skoraj vsako noč. Boži je bilo dovolj, da je vsako jutro vse pohojeno, pa je z vrta počistila prav vse ostanke in posejala motovilec. Zaman, kar še naprej tacajo po posejanem motovilcu, kot bi iskale, kam so tisti storži izginili.

Na sliki je zadnja cvetača z najinega vrta, ki jo je Boža rešila pred košutami. Pripravila jo je za kosilo, ki je bilo vse prej kot vegetariansko.

Pogača

V dnevu, ko sva prekolesarila pot od Osilnice do Vinice in še malo naprej, sva se nameravala okrepčati v Dolu. Na spletu sva našla, da so tam kar tri gostilne. Na žalost so bile vse tri zaprte.

Boža se je še pravi čas spomnila, da sva se kakšen kilometer nazaj peljala mimo kmetije, kjer je pisalo, da pečejo pogače. Obrnila sva se in res, bila je turistična kmetija. Žal je bila zaprta, še pred koncem avgusta je tam konec sezone. Pa tudi napis, da pečejo pogače ni čisto držal. Naročiti jo je potrebno en dan prej.

Tako nama je bil na voljo samo sladoled. Sedla sva, ga lizala, jaz pa sem razmišljal, koliko sladoledov morava pojesti, da bova vzdržala pot do prenočišča. Nazadnje sem vprašal,  če imajo mogoče vseeno kakšen košček kruha.

In dobila sva. Priznam, da nisem vedel, kako naj pogača sploh izgleda. Vesela sva bila, pa tudi če jo je bilo samo pol in od prejšnjega dne. S pogačo so naju rešili.

 

Najboljša torta

Kadar kolesariva, se pogosto ustavljava. Če nisva ravno v gozdu ali kje na samem, postanek izkoristiva za kavo ali pa hidracijo.

Na zadnjem zaresnem kolesarjenju sva peljala mimo gradu Otočec. Mikalo naju je, da bi se ustavila, pa se nama je zdelo, da sva preveč prepotena in najbrž tudi neprimerno oblečena. Pomisleke nama je pregnala uslužbenka na vhodu, ki naju je povabila, naj greva na dvorišče kar s kolesoma.

Prezgodaj je bilo za kosilo, lahko pa sva si zaželela sladice. Na jedillniku naju je premamila postavka: ” Torta po izbiri naše slaščičarke”.

Prinesli so nama kosa dveh različnih tort, ki sta naju lepo presenetili z izgledom, potem pa še z okusom. Ne da je bila to najboljša torta, kar sem jo kdaj okusil, bili sta kar dve najboljši torti.

Vzela sva si čas in uživala. Ob odhodu sem natakarju previdno predal pohvalo za slaščičarko, saj nisem bil povsem prepričan, da se v takšni restavraciji sme drzniti tudi kaj pohvaliti. Natakar pa se je samo zasmejal in mi rekel, da je najbolje, da pohvalo predam kar slaščičarki osebno.

Poklicali so jo, tako sem ji lahko svoje zadovoljstvo izrazil neposredno. Samo povedal sem ji, kako zadovoljen sem bil s popolnima tortama. Pokazala je, da je vesela pohvale. Tako sva si drug drugemu polepšala dan.

 

Na vrtu

V petek pride potujoča ribarnica kar ima za posledico, da je redno v petek za kosilo riba. Največkrat v hladilniku počaka še ena riba za v soboto.

Na najinem večji del leta stoji miza in štirje stoli, ki pa največkrat samevajo. Včeraj sva imela kosilo bolj pozno, ni se bilo več treba skrivati pred soncem. Izkoristila sva priložnost in si pripravila kosilo na za naju nekoliko neobičajnem mestu.

Juha v kotličku

Precej let je že minilo, odkar sem nazadnje skuhal juho v kotličku. Včasih je bilo to kar pogosto. Celo na dopustu, ki sva jih preživela še sama, je bil kotliček poleg lončka za kavo, edina posoda za kuhanje, ki sva ga vzela seboj.

Na zadnjem nedeljskem kosilu v gozdu sem zakuril in v kotličku skuhal “ajmoht”. Bil mi je tako dober, da bom to zagotovo ponovil še letos.