Spomnim se še, kako so se na predvečer pogreba pri pokojniku zbirali sovaščani in skupaj obujali spomine. Tega ni več, danes nam je ostal samo še internet.
Dušana ni več. Znal je z ljudmi. Zlezel je pod kožo. Od prvega srečanja v Lyonu mi je dal čutiti, da sva prijatelja. Veliko lastnosti sem mu zavidal. Vedno je lahko vse povedal, hkrati pa ni bil niti žaljiv, niti vsiljiv, kaj šele nasilen. Spominjal se bom njegove dobre volje, ki ji je trosil naokoli. V nekih drugih časih in krajih bi bil zagotovo svetovalec za medčloveške odnose.
. . .
Pust mu je bil več kot vsi ostali prazniki skupaj. Takega sem ujel na diapozitiv na karnevalu na Veliki gasi leta 1981. Pregledal sem svoj arhiv fotografij. Če sem bil gledalec na karnevalu, potem je on vsaj na kakšnem posnetku.
Fotodnevnik - ena na dan 