Tudi v mokrem in meglenem vremenu greva na čaj v Rešeto k Maji. Le če dežuje, tega izleta ne moreva opraviti.
. . .
Fotoaprat je vedno z menoj. Tokrat je bil na njem fisheye objektiv. Fotografiji sem popačenje popravil kasneje na računalniku. Tako lahko ta objektiv uporabljam tudi kot extremni širokokotnik.
Tudi v dežju lahko narediva sprehod. Poleg tega, lahko nastane kakšen nenavaden posnetek.
Tako sva se od doma odpravlila brez dežnika, saj je bilo samo oblačno. Šla sva proti jezeru, pa je že pri pokopališču začelo kar močno deževati. Nadaljevala sva in sonce se je čistoprebilo skozi oblake. Tako svetlo je bilo in bleščalo se je, da nama je bilo žal, da nisva imela seboj sončnih očal.
Spet sva nadaljevala v suhem in prišla na čaj k Maji v Rešeto. Tam pa se je takoj ulilo in padalo je kar naprej, da se nisva mogla vrniti peš.
Bila sva v kinu. Po nekaj letih abstinence, sva letos v kinu zelo pogosto. Prav srečna sva, da so nama dosegljivi tako dobri filmi.
Tokrat pa je bila po koncu filma še dodatna zanimivost. Povezali smo se z avtorico filma Saro Kern v Avstralijo. Vesna Telič se je z njo v živo pogovarjala kake pol ure. Tako smo izvedeli marsikaj zanimivega, kako je film nastajal.
Samo fotoaparat z objektivom ribje oko sem imel seboj.
Na Peščenku je drevo, ki vsakič, ko grem mimo pritegne pozornost. Nekaj posebnega je, pa še lokacija je takšna, da pade v oči.
Nekaj časa sem mislil, da je brest, pa je očitno nekaj drugega. Bom že ugotovil.
. . .
Fotoaparat sem v moreče deževnem vremenu peljal na sprehod. Dobil sem ga s servisa, pa sem ga hotel preizkusiti.
Pred časom so bile letalske vozovnice strašansko drage. Vsaj zdelo se nam je tako.
Sedaj potujeva tako, da lahko izbirav takšne termine in cilje, da so cene vozovnic nizke. Za pot po Evropi je cena vozovnic primerljiva s ceno poti do letališča, s ceno parkiranja na letališču ali pa ceno vozovnice za avtobus od letališča do ciljnega mesta.
Spet sva doma. Skoraj cel teden sva bila v Londonu, pri vnučkih.
Tudi v London sva šla le za nekaj dni. Včasih sva potovala tudi za več tednov. Sedaj potujeva za 4-5 dni, pa spet domov. Za vse kar potrebujem v teh dneh zadostuje majhen nahrbtnik. Pa ne samo zato, ker je to ceneje. Precej bolj udobno je potovati brez velikega ali majhnega kovčka.
Računalnika na potovanja ne jemljem več. V nahrbtnik dam le iPad, v žep pa telefon. Za predvidena opravila vnaprej poskrbim že doma, tudi za objave na tej strani. Nepredvidena opravila, ki se pokažejo v času odstonosti, uredim z iPadom ali pa jih prestavim na čas, ko bom spet doma in za računalnikom.
. . .
Ribje oko je kot nalašč za fotografiranje v letalu. Notranjost letala je vsa nekako zvita. Tako na posnetku težko ločim, kaj popači objektiv, kaj pa je res zakrivljeno.
V kleti sem pospravil – sprostil en od prostorov in v njega postavil stojala, luči. Ni mi več potrebno v dnevno sobo vsakič znositi opremo na kup in potem spet pospraviti. Sedaj so stojala in luči kar vedno pripravljena.
Ja, sprazniti en prostor v kleti je podvig. Tega se na tečaju ne učimo. Ampak, potrebujem prostor, da lahko posamezne predmete fotografiram s primerne razdalje.
Trenutno fotografiriram zelo stare panjske končnice. Pri Stareslike vedno več uporabljamo fotografije starih predmetov. Sedaj bom lahko fotografiral brez dolgotrajnih priprav, pa še parametri bodo vedno enaki ali vsaj podobni.
Trenutno je vse pripravljeno za fotografiranje majhnih predmetov, dokumentov in knjig.
So dnevi, ko mi je kar vse slikovito.
Ob lepih dnevih sonce izgleda prijetno toplo, da si hitro odpneva bundi. Ampak vem, da je na kolesu še vedno presneto mraz. Poleg tega pa, dokler ne pospraviva smuči, bolje da na kolo še niti ne misliva.
Spet je na fotoaparatu ribje oko. Tako imam pri fotografiranju še dodatne užitke.
Niti na misel mi ni prišlo, da bi se na klopco vsedel.
Vreme je bilo lepo, vendar so se nenadoma pojavile obveznosti, ki jih nisva mogla odstaviti. Zato sva se na hitro odločila in šla na čaj v Rešeto. Šla sva po sprehajalni poti, ki je speljana ob kolesarski poti Cerknica – Dolenje Jezero.
Pihalo je, drugače pa je bil sprehod v sončnem dnevu pravi užitek.
. . .
Spet sem na fotoaparatu imel ceneni pokrovček, ki je hkrati leča – ribje oko. S tem objektivom je fotografiranje drugačno, kar mi je prav v veselje.
Dan je bil hladen, pihalo je in kar naprej je deževalo. Vseeno sva poskusila na sprehod, pa sva se po sto metrih obrnila in se vrnila vsa mokra.
Kaj v takšnem dnevu, ko nimam fotografije, da bi jo objavil na Fotodnevniku? Saj dnevnik pišem ravno zato, da bi redno, vsak dan fotografiral.
Nič. Zvečer sva se oblekla in obula in šla na krajši sprehod, samo toliko, da bi napravil vsaj eno fotografijo. Na fotoaparat sem dal objektiv, ki je daleč najmanjši od vseh, kar jih imam – ribje oko. Tako sem lahko fotoaparat vzel seboj kar v žepu.
Z ribjim očesom je tudi križišče s prehodoma za pešce lahko nenavadno, še posebno, če je fotografirano ponoči.
Še se igram z ribjim očesom. Leča je bolj pokrovček za fotoaparat, pa še plastična je. Ampak, posnetki so pa nenavadni.
Deževno in vetrovno je, pa še mraz je, da me kar strese, če stopim in hiše. V takšnih razmerah se je lepo igrati in iskati motive doma, na toplem. Nisem vedel, da se da na eno fotografijo stlačiti toliko stvari.
Že hudo dolgo smo doma skoraj priklenjeni. Vsak dan hodiva po istih poteh, vse je že poznano.
Pomagam si z ribjim očesom. Odkrivam nove poglede in vsakič posebej me preseneti, saj si pred fotografiranjem prizor predstavljam čisto drugače.
Na fotoaparatu, ki ga sedaj nosim seboj imam poceni, plastično lečo, ki pa je ribje oko. Ta igračka me je čisto prevzela. Vnaprej si ne znam predstavljati, kakšna fotografija bo nastala. Tako sem skoraj vedno presenečen.
Tako z ribjim očesom izgleda eno od krožišč v Cerknici. Pogled je res nenavaden in nepričakovan.
Prazna luna je za ta mesec menda že mimo. Ampak vreme je kljub temu oblačno, mokro in neprijetno. Spet je napovedan sneg.
Zadnje dni sva sprehode skrajšala. Ne gre drugače, stiskava se pod dežnikom, pa sva vseeno mokra.
. . .
Kljub temu, da vreme, vzdušje in novice po TV niso ravno vzpodbudne, me je prijelo, da s fotoaparatom poskušam še kakšno tehniko, ki jo bolj slabo poznam. A kaj, ko je pogled z ribjim očesom tudi precej temačen in moreč.
Proti večeru sva šla peš v Cerknico. Ceste so bile prazne, le sem in tja sva se lahko pozdravila z mimoidočimi. Presenečen sem, da se ravno tako dobro prepoznamo, kot če bi bili brez mask.
Na fotoaparatu sem imel najmanjšo, najlažjo, najbolj enostavno, najcenejšo in najmanj zmogljivo lečo, kar sem jih kdaj imel. Služi in namenjena je kot pokrovček za fotoaparat, da ko na njem ni leče, zapre odprtino za lečo. Tako enostavna je, da ima kar fiksno zaslonko.
Pa je bil sprehod ravno zaradi te leče ena sama zabava. Svet je bil s to lečo čisto drugačen, zabaven, smešen. Mika me, da bi v Cerknici s to lečo napravil nekaj posnetkov znanih prizorov. Saj drugje sem že poskušal, doma pa ne prav velikokrat.
Mali fotoaparatek imam kar v denarnici. Tako je vedno z mano in pri roki. Tako niti sam pred sabo nimam izgovora: “Uh, ko bi imel fotoaprat sabo, bi…”.
Včasih pa na sprehod ali po opravkih vzamem seboj “taveliki” fotoaparat. Poredko, zgodi pa se vseeno, nanj nataknem objektiv ribje oko, ki je bolj pokrovček kot pravi objektiv. Fotografije so takrat nenavadne, še sam sem velikokrat presenečen.
Takole v Cerknici skrbimo za zelenice. Ureja jo Komunala, uničujejejo pa po en avtomobil, kombi in traktor.
Fotodnevnik - ena na dan 