Po pešpoti v Rešeto

Vreme je bilo lepo, vendar so se nenadoma pojavile obveznosti, ki jih nisva mogla odstaviti. Zato sva se na hitro odločila in šla na čaj v Rešeto. Šla sva po sprehajalni poti, ki je speljana ob kolesarski poti Cerknica – Dolenje Jezero.

Pihalo je, drugače pa je bil sprehod v sončnem dnevu pravi užitek.

. . .

Spet sem na fotoaparatu imel ceneni pokrovček, ki je hkrati leča – ribje oko. S tem objektivom je fotografiranje drugačno, kar mi je prav v veselje.

Prehod za pešce

Dan je bil hladen, pihalo je in kar naprej  je deževalo. Vseeno sva poskusila na sprehod, pa sva se po sto metrih obrnila in se vrnila vsa mokra.

Kaj v takšnem dnevu, ko nimam fotografije, da bi jo objavil na Fotodnevniku? Saj dnevnik pišem ravno zato, da bi redno, vsak dan fotografiral.

Nič. Zvečer sva se oblekla in obula in šla na krajši sprehod, samo toliko, da bi napravil vsaj eno fotografijo. Na fotoaparat sem dal objektiv, ki je daleč najmanjši od vseh, kar jih imam – ribje oko. Tako sem lahko fotoaparat vzel seboj kar v žepu.

Z ribjim očesom je tudi križišče s prehodoma za pešce lahko nenavadno, še posebno, če je fotografirano ponoči.

Ribje oko v kuhinji

Še se igram z ribjim očesom. Leča je bolj pokrovček za fotoaparat, pa še plastična je. Ampak, posnetki so pa nenavadni.

Deževno in vetrovno je, pa še mraz je, da me kar strese, če stopim in hiše. V takšnih razmerah se je lepo igrati in iskati motive doma, na toplem. Nisem vedel, da se da na eno fotografijo stlačiti toliko stvari.

Krožišče

Na fotoaparatu, ki ga sedaj nosim seboj imam poceni, plastično lečo, ki pa je ribje oko. Ta igračka me je čisto prevzela. Vnaprej si ne znam predstavljati, kakšna fotografija bo nastala. Tako sem skoraj vedno presenečen.

Tako z ribjim očesom izgleda eno od krožišč v Cerknici. Pogled je res nenavaden in nepričakovan.

Deževno počutje

Prazna luna je za ta mesec menda že mimo. Ampak vreme je kljub temu oblačno, mokro in neprijetno. Spet je napovedan sneg.

Zadnje dni sva sprehode skrajšala. Ne gre drugače, stiskava se pod dežnikom, pa sva vseeno mokra.

. . .

Kljub temu, da vreme, vzdušje in novice po TV niso ravno vzpodbudne, me je prijelo, da s fotoaparatom poskušam še kakšno tehniko, ki jo bolj slabo poznam. A kaj, ko je pogled z ribjim očesom tudi precej temačen in moreč.

Ribje oko na sprehodu

Proti večeru sva šla peš v Cerknico. Ceste so bile prazne, le sem in tja sva se lahko pozdravila z mimoidočimi. Presenečen sem, da se ravno tako dobro prepoznamo, kot če bi bili brez mask.

Na fotoaparatu sem imel najmanjšo, najlažjo, najbolj enostavno, najcenejšo in najmanj zmogljivo lečo, kar sem jih kdaj imel. Služi in namenjena je kot pokrovček za fotoaparat, da ko na njem ni leče, zapre odprtino za lečo. Tako enostavna je, da ima kar fiksno zaslonko.

Pa je bil sprehod ravno zaradi te leče ena sama zabava. Svet je bil s to lečo čisto drugačen, zabaven, smešen. Mika me, da bi v Cerknici s to lečo napravil nekaj posnetkov znanih prizorov. Saj drugje sem že poskušal, doma pa ne prav velikokrat.

Parkec

Mali fotoaparatek imam kar v denarnici. Tako je vedno z mano in pri roki. Tako niti sam pred sabo nimam izgovora: “Uh, ko bi imel fotoaprat sabo, bi…”.

Včasih pa na sprehod ali po opravkih vzamem seboj “taveliki” fotoaparat. Poredko, zgodi pa se vseeno, nanj nataknem objektiv ribje oko, ki je bolj pokrovček kot pravi objektiv. Fotografije so takrat nenavadne, še sam sem velikokrat presenečen.