Vsake toliko sem prav očaran, ko vidim, koliko različnih smeškotov je na voljo za popestritev SMS sporočil. Večkrat pomislim, da se je nemogoče spomniti kakšnega novega.
Ko pa sem bil nazadnje v Ljubljani, sem na steni opazil tega.
Na steni v prodajalni sem opazil to kakih A2 veliko risbo. Dovolili so mi jo fotografirati.
Na tečaju fotografije Fotopraktikum bomo s pomočno nje lahko pogledali eno od možnosti osvetlitve portreta pri fotografiranju.
Na zadnjem obisku je šestlentni vnuček, ki živi v Londonu, samostojno napisal in narisal voščilnico polno srčkov. Ker ve, da mi je všeč, če govori slovensko, mi jo je napisal v slovenščini. Pravzaprav je napisal v narečju.
Na prednji strani je označil, da je to prednji del voščilnice, v narečju rečemo odsprejd. Tako je tudi napisal s pravili, ki so se jih naučili v anleški šoli – odsprate. To po angleško preberemo točno tako, kot rečemo v narečju. Pa še razlago, da je na koncu potrebno dodati črko “e”, je označil z rdečim.
Na sprehodu po Cerknici sem naletel na dva plakata. Videl sem ju že kakšen dan nazaj v Ljubljani.
Mislim, da je vojska ena od ustanov, kjer se akcije ne smejo izvajati na osnovi besed. Takšne vojske, kjer besedam sledijo aktivnosti, se bojim. Tega si ravno vojska ne sme privoščiti! V svetu, v katerem živimo, so besede podivjale. Niti najmanj si ne želim, da bi bile takšne besede dovolj za akcije vojske – ne naše, ne kakšne druge.
Tudi drugi plakat, se jim ni posrečil. V soseščini plakata tabornikov je še bolj nemogoč. Nabiranje prijateljstev se mi zdi sporno in negativno. Prijateljstev se ne nabira!!!
Pravzaprav pomena teh dveh gesel na osnovi napisanega ne znam razložiti. Najbrž je nekdo skupaj spravil lepo zveneče besede, na pomen in sporočilnost pa je pozabil.
V skeniranje sem dobil majhno knjižico, ki pa ima kar 360 strani. V njej je veliko podatkov za izračun cene, pretvorbo dolžinskih in volumskih mer, obresti, pa verjetno bom našel še kaj, ko jo bom nekoliko podrobneje pogledal.
Natisnjena je bila pred slabimi 140 leti in iz njene vsebine lahko tudi vidimo kako strašansko se je v tem času spremenilo življenje.
Nekaj časa sem okleval, ali naj knjigico skeniram ali fotografiram. Podobne dokumente s fotoaparatom fotografiram veliko hitreje od skeniranja. Izpilil sem postopke, da mi tudi obdelava ne vzame veliko časa.
Nazadnje sem knjigico poskeniral. Tako majhna je, da je bilo tudi skeniranje hitro. Pa tudi tako debela je, da noče stati odprta.
No, takole je izgledal nadomestek za kalkulator v času, ko se je rodil moj dedek.
Poskenirali in pofotografirali smo album dr. Rada Primica. Delo je zaradi obsega trajalo kar precej časa. Pripravili smo kratko predstavitev albuma. V njej smo predstavili eno stran albuma.
V skeniranju imam star album. Sestavljen je iz 40 listov. V njem so fotografije iz prve svetovne vojne, z ruske in soške fronte. Kar nekaj ur bom presedel z njim. Če bomo le dobili kakšno zgodbo ali podatke, ki so vezani na slike iz albuma, jih bomo objavili na strani Stareslike.
Fotografije sem že poskeniral. Album in razpored fotografij na strani s podnapisi pa bom ohranil tako, da jih bom fotografiral. Da bodo fotografije posameznih listov med seboj konsistentne, bo zahtevalo kar nekaj dodatnega napora in časa.
Na prednji strani albuma je pritrjena značka.
Vnučka sta šla domov, tu pa je ostal kup fotografij, ki so primerne, da jih razpostaviva po hiši. Potem mogoče ne bo več tako strašansko prazna in tiha.
Zadnje čase največ fotografij natisnem v velikosti A4. Tokrat sem istočasno natisnil še dve večji. K tiskanju se težko spravim. Najbolj neprijetno je izbiranje fotografij, ki so primerne za na papir. Pa tudi potem s težavami še ni konec. Vsaj kakšno zamašeno šoba na tiskalniku najdem vsakič, pač ne tiskam vsak dan. Fotografije nalepim na plošče, da samostojno stojijo, pa se mi pri tem kakšna tudi zmakne in se zalepi postrani.
Ampak na koncu je zadovoljstvo veliko, saj se fotografija res pokaže šele, ko je natisnjena. Razpostavim jih po mizi in se naslajam.
Že leta si načrt za pot po neznanem pripravim na računalniku in si ga naložim na Garminov GPS, ki ga imam med vožnjo pritrjenega na bilanci.
Tokrat mi je turo predlagal zet in mi tudi poslal načrt poti, ki naj bi ga sledila. Pa ni šlo. Na Garmin, podjetje, ki je proizvajalec in nudi podporo za GPS naprave, so se spravili lopovi in zaklenili njihove računalnike. Brez njih pa si zetovega načrta nisem mogel naložiti na svoj GPS.
Očitno je lahko brez teh napravic še lepše. Pomagala nama je prijazna receptorka v hotelčku, kjer sva prenočila. Na list papirja nama je podrobno napisala navodilo, kje naj voziva, kje zavijeva, kaj so znaki, da sva na pravi poti. Del tega navodila je na fotografiji.
Takšno vodenje ni tako natančno kot z Garminom, je pa neprimerno bolj toplo in prijetno.
Že nekaj časa skeniram fotografije iz starega albuma. Uporabili jih bomo za objave na Stareslike.
Poln je fotografij. Tako je napolnjen, da je marsikje na istem mestu zataknjenih kar več fotografij. Takšnega albuma še nisem imel, v njem pa so fotografije tudi izpred leta 1900.
Fotografija je prav urejena šele, ko jo natisnem. Zaslon skrije marsi kakšno napako, ki se grdo pokaže, ko je fotografija natisnjena na papir. Ampak občutek, ko fotografijo lahko primem, je neprimerno bolj prijeten, kot če se slika prikaže na zalonu.
Fotografij ne tiskam prav pogosto. Zaradi tega je cel kup težav. Pozabim postopke, šobe tiskalnika se zasušijo, driverji so kar naenkrat skriti, spet se moram odločati, kakšen papir naj uporabim in na kateri tiskalnik naj natisnem. Vsak ima svoje dobre in slabe strani. Ni hec poiskati niti izvornih fotografij, ki jih na novo obdelam. Obdelava je odvisna od tega, kaj želim dobiti. Npr. ostrenje slike je za mat papir drugačno kot za sijajnega. Tokrat se mi je zgodilo, da ene deset let stare izvorne (RAW) fotografije nisem našel in sem zato moral uporabiti že obdelano.
Šlo je presenetljivo brez problemov. Še največ dela je bilo pripravo izbora. Pripravil sem kakšnih 40 fotografij zančilnih za Loško dolino, iz katerih smo izbrali tiste za tiskanje. Za prijateljico sem fotografije natisnil v velikosti A4 in rezultat je več kot odličen.
Tale slika na steni štirinadstropne zgradbe je res padla v oči. Kar tako, za hec, sem jo fotografiral.
Potem pa me je doma le mučilo, kaj slika predstavlja. Šel sem na splet in seveda našel. Na fotografiji sta sodnika, borca proti sicilski mafiji, ki sta zaradi tega bila leta 1992 demonstrativno umorjena. To sta Giovanni Falcone in Paolo Borsellino, ki ju je mafija umorila v razmaku dveh mesecev.
Zanimivo. Podatke sem iskal na internetu, ko pa sem jin našel, me je tako potegnilo, da z branjem nisem mogel nehati.
Ta veselica je narisana kar na ivernato ploščo. Pred desetletji sem jo videval vsakodnevno, pa mi ni bila nič posebnega. Sedaj jo gledam in gledam in jo vse bolj občudujem.
Verjetno je zvezi s to grafiko ostalo nenapisanih veliko zgodb. Zanimivo bi bilo vsaj kakšno objaviti skupaj s sliko.
Tabla s toliko prepovedi mi je takoj padla v oči. Zanimivo mi je, da so prepovedi narisane nedvoumno, da je jasno, kaj je prepovedano. Marsikje sem že videl znake, kjer je bil simbol tako neposrečeno izbran, da sem moral bolj ugibati, kaj so mi hoteli sporočiti.
Za darilo mi je Inge pripravila mandalo. Do sedaj nisem o tem vedel ničesar, sedaj pa sem v to vsaj pokukal.
Jeseni bo na tečaju fotopraktikum ena od prvih tem, kako fotografirati in obdelati takšne izdelke, kot so mandala, plakat, risba, dokument in podobno.
Na zadnjem srečanju tečajnikov Fotopraktikum ni bilo diplom. Dobil pa sem zelo lepo in domiselno čestitko, ki je še kako primerna za foto tečaj.
Risba je izdelana iz drobnih, barvnih nitk, ki povezujejo napikane luknjice v papirju. Enkrat si bom moral ogledati, kako to gre.
. . .
Upam, da mi je uspelo s fotografijo in osvetlitvijo pokazati, kako potekajo nitke.
Na letošnjem Kolesarjenju po Menišiji sem napravil kar precej fotografij.
Janez želi to kolesarjenje približati šolskim otrokom oziroma ga spremeniti tako, da se ga bodo tudi otroci udeležili z veseljem. V ta namen sem natisnil nekaj fotografij letošnjih kolesarjev, ki so še šolarji.
Presenečen sem bil. Vajeni smo fotografij na zaslonu, na fotografije na papirju pa smo že pozabili. Občutek je čisto drugačen, veliko lepši, če dobro natisnjeno in lepo fotografijo držim v rokah.
Na sprehodu po Cerknici sem zagledal to tablo in si mislil, da je zagotovo Mišotova. Doma sem pobrskal po fotografijah, ki sem jih napravil na Strmanovih razstavah in jo tudi našel. Fotografiral sem jo na Krpanovem pohodu, aprila 2011. Takrat je bila še pri njemu, doma.
Fotodnevnik - ena na dan 