Hitri računar

V skeniranje sem dobil majhno knjižico, ki pa ima kar 360 strani. V njej je   veliko podatkov za izračun cene, pretvorbo dolžinskih in volumskih mer, obresti, pa verjetno bom našel še kaj, ko jo bom nekoliko podrobneje pogledal.

Natisnjena je bila pred slabimi 140 leti in iz njene vsebine lahko tudi vidimo kako strašansko se je v tem času spremenilo življenje.

Nekaj časa sem okleval, ali naj knjigico skeniram ali fotografiram.  Podobne dokumente s fotoaparatom fotografiram veliko hitreje od skeniranja. Izpilil sem postopke, da mi tudi obdelava ne vzame veliko časa.

Nazadnje sem knjigico poskeniral. Tako majhna je, da je bilo tudi skeniranje hitro. Pa tudi tako debela je, da noče stati odprta.

No, takole je izgledal nadomestek za kalkulator v času, ko se je rodil moj dedek.

Star album

V skeniranju imam star album. Sestavljen je iz 40 listov. V njem so fotografije iz prve svetovne vojne, z ruske in soške fronte. Kar nekaj ur bom presedel z njim. Če bomo le dobili kakšno zgodbo ali podatke, ki so vezani na slike iz albuma, jih bomo objavili na strani Stareslike.

Fotografije sem že poskeniral. Album in razpored fotografij na strani s podnapisi pa bom ohranil tako, da jih bom fotografiral. Da bodo fotografije posameznih listov med seboj konsistentne, bo zahtevalo kar nekaj dodatnega napora in časa.

Na prednji strani albuma je pritrjena značka.

Spet tiskam

Vnučka sta šla domov, tu pa je ostal kup fotografij, ki so primerne, da jih razpostaviva po hiši. Potem mogoče ne bo več tako strašansko prazna in tiha.

Zadnje čase največ fotografij natisnem v velikosti A4. Tokrat sem istočasno natisnil še dve večji. K tiskanju se težko spravim. Najbolj neprijetno je izbiranje fotografij, ki so primerne za na papir. Pa tudi potem s težavami še ni konec. Vsaj kakšno zamašeno šoba na  tiskalniku najdem vsakič, pač ne tiskam vsak dan. Fotografije nalepim na plošče, da samostojno stojijo, pa se mi  pri tem kakšna tudi zmakne in se zalepi postrani.

Ampak na koncu je zadovoljstvo veliko, saj se fotografija res pokaže šele, ko je natisnjena. Razpostavim jih po mizi in se naslajam.

Garmin GPS

Že leta si načrt za pot po neznanem pripravim na računalniku in si ga naložim na Garminov GPS, ki ga imam med vožnjo pritrjenega na bilanci.

Tokrat mi je turo predlagal zet in mi tudi poslal načrt poti, ki naj bi ga sledila. Pa ni šlo. Na Garmin, podjetje, ki je proizvajalec in nudi podporo za GPS naprave, so se spravili lopovi in zaklenili njihove računalnike. Brez njih pa si zetovega načrta nisem mogel naložiti na svoj GPS.

Očitno je lahko brez teh napravic še lepše. Pomagala nama je prijazna receptorka v hotelčku, kjer sva prenočila. Na list papirja nama je podrobno napisala navodilo, kje naj voziva, kje zavijeva, kaj so znaki, da sva na pravi poti. Del tega navodila je na fotografiji.

Takšno vodenje ni tako natančno kot z Garminom, je pa neprimerno bolj toplo in prijetno.

Spet tiskam

Fotografija je prav urejena šele, ko jo natisnem. Zaslon skrije marsi kakšno napako, ki se grdo pokaže, ko je fotografija natisnjena na papir. Ampak občutek, ko fotografijo lahko primem, je neprimerno bolj prijeten, kot če se slika prikaže na zalonu.

Fotografij ne tiskam prav pogosto. Zaradi tega je cel kup težav. Pozabim postopke, šobe tiskalnika se zasušijo, driverji so kar naenkrat skriti, spet se moram odločati, kakšen papir naj uporabim in na kateri tiskalnik naj natisnem. Vsak ima svoje dobre in slabe strani. Ni hec poiskati niti izvornih fotografij, ki jih na novo obdelam. Obdelava je odvisna od tega, kaj želim dobiti. Npr. ostrenje slike je za mat papir drugačno kot za sijajnega. Tokrat se mi je zgodilo, da ene deset let stare izvorne (RAW) fotografije nisem našel in sem zato moral uporabiti že obdelano.

Šlo je presenetljivo brez problemov. Še največ dela je bilo pripravo izbora. Pripravil sem kakšnih 40 fotografij zančilnih za Loško dolino, iz katerih smo izbrali tiste za tiskanje. Za prijateljico sem fotografije natisnil v velikosti A4 in rezultat je več kot odličen.

Mural


Tale slika na steni štirinadstropne zgradbe je res padla v oči. Kar tako, za hec, sem jo fotografiral.

Potem pa me je doma le mučilo, kaj slika predstavlja. Šel sem na splet in seveda našel. Na fotografiji sta sodnika, borca proti sicilski mafiji, ki sta zaradi tega bila leta 1992 demonstrativno umorjena. To sta Giovanni Falcone in Paolo Borsellino, ki ju je mafija umorila v razmaku dveh mesecev.

Zanimivo. Podatke sem iskal na internetu, ko pa sem jin našel, me je tako potegnilo, da z branjem nisem mogel nehati.

Veselica


Ta veselica je narisana kar na ivernato ploščo. Pred desetletji sem jo videval vsakodnevno, pa mi ni bila nič posebnega. Sedaj jo gledam in gledam in jo vse bolj občudujem.

Verjetno je  zvezi s to grafiko ostalo nenapisanih veliko zgodb. Zanimivo bi bilo vsaj kakšno objaviti skupaj s sliko.