Noč

Že včeraj sem jamral, da nimava časa, kot da bi bila tipična upokojenca. Popoldanski sprehod največkrat opraviva že po temi. Večkrat greva na pokopališče, tja greva lahko v vsakem vremenu in tudi ponoči.

. . .

Že na poti tja sem razmišljal, da mi v časih, ko sem fotografiral še na film, verjetno ni uspela niti ena fotografija v temi. Na pokopališču je bila prava tema. Cerkvice v iskalu in na zaslončku sploh ni bilo videti. V takšnih razmerah so težave tudi z ostrenjem. Le zvezde so bile lepo vidne, pa na zahodu se je čisto rahlo svetilo.

Fotoaparat sem imel seboj, ker sem nameraval napraviti nekaj novega, kar še nisem. Bilo je preveč temno, pa sem misel opustil. Vseeno je nastalo tole. Doma na zaslonu sem ugotovil, da sem ujel tudi en utrinek.

 

V mraku domov


Izgleda, da sva tipična upokojenca. Verjetno zato včasih pride dan, ko ni časa niti za sprehod. Takrat se od doma odpraviva tako pozno, da se vrneva domov že skoraj čisto ponoči.

Malo se že pozna, da je dan daljši. Če pa je še jasno, nebo tam nad Italijo še nekaj časa žari. Brez luči se oči navadijo na temo, po tleh je belo in tako s hojo ni težav niti ob nekoliko bolj pozni uri.

Na Placu

Na tečaju Fotopraktikum smo se učili o panoramah. Tudi jaz sem jih napravil nekaj.

Ta je nastala na večernem sprehodu. Pripeljali so nas v stanje, ko smo zadovoljni, da v takšnih primerih nismo več obvezni nositi maske. Halo! Saj v Cerknici se  podnevi, še bolj pa zvečer, počutim kot v mestu duhov. Pravzaprav, še duhov ni.

 

Prazna parkirišča

Za način življenja, kakršno je sedaj, so parkirišča pred trgovinami močno predimenzionirana. V Cerknici bi shajali tudi z eno desetino obstoječih. Ponoči, osvetljen z močno svetlobo, izgleda prav samotno.

Dan je tako kratek, da popoldanski sprehod narediva že po temi. Ampak prijateljica mi je ravno danes sporočila, da je do Sv. Lucije še čisto malo.

22 minut

Zadnje čase ne potrebujeva avtomobila. Že v mraku sva šla v Cerknico, ko sem opazil nenavadne oblake. Tako nenavadni so bili, da so bili vredni fotografije. V takšnih primerih pride prav fotoaparatek, ki ga nosim v denarnici.

Čez 22 minut pa je bila slika čisto drugačna. To drugo sem napravil s telefonom, da sem lahko kar od tam sliko poslal hčerkama. No, doma sem ugotovil, da je bil Facebook čisto preplavljen s podobnimi fotografijami in vse so bile narejene s telefonom.