Gasparijeve jaslice

Mislil sem, da bom napravil kakšen posnetek vnučkov z jaslicami, pa mi ni uspelo. Na vseh fotografijah sta kot duhca, kar je pričakovano pri časih ekspozicije pod 1/10 sekunde.

Še dobro, da se je Boža postavila na mesto, kjer je imela dober pregled in ju nepremično nadzorovala. V jaslice se je odlično vkomponirala.

Nočni sprehod


Čas leta je, ko je dan kratek, noč pa dolga. Tako smo se sinoči podali na nočni sprehod. Luna je bila svetla in nebo polno zvezd. Šli smo po poti brez cestne razsvetljave ali kakšnih drugih luči. Ko so se nam oči privadile, smo videli kot podnevi.

Pa sem se spomnil, da bi napravil fotografijo. Zaradi časa osvetlitve sem sosprehajalce prosil, naj za trenutek obstanejo in naj bodo mirni. Z odraslimi ni bilo težav, z otroci pa…
. . .
Nikoli nisem niti pomislil, da bom za protisvetlobo, ki izriše obrise, kdaj uporabljal luno.

Dnevna soba

Dnevi so tako kratki, da morava popoldanski sprehod narediti kar ponoči. Sedaj mi je že v navadi, da jemljem fotoaparat tudi na nočne sprehode.

Pred včerajšnjim sprehodom sem napravil še fotografijo dnevne sobe od znunaj, z zasnežene terase.

Spet sneži

Na najine večerne sprehode sem začel jemati fotoaparat. Tudi ponoči lahko naredim kakšno fotografijo.

Dokler nisem prizora slikal, sploh nisva opazila, da so v rahlem metežu nastale prave piramide svetlobe. Šele ko sem jih opazil na zaslončku fotoaparata, sem se jih začel zavedati.

Zanimivo, da svetloba  obcestnih svetilk ni enake barve.

Večerni sprehod

Vreme je res takšno, da skopni še tisto malo volje, da bi se odpravil od doma. Pomaga, če seboj vzamem fotoaparat. Takrat so poti krajše, čas hitreje teče, mraza ni in tudi vlaga ni moteča.

. . .

Za fotografiranje uporabljamo leče z veliko odprtino, občutljivost fotoaparatov je vse večja, pa še stabilizacija nam pomaga. Tako brez večjih težav fotografiramo tudi ponoči, kar je bilo še 20 let nazaj samo v pravljici. Večkrat se vprašam, zakaj tega ne počnem bolj pogosto.

 

Sneži

Sneženje ne bi smelo biti kaj posebnega. Saj sneži prav vsako leto in to večkrat.

Ob zadnjem sneženju pa me je Boža poklicala, naj pridem na vhod pogledat, kako lepo je. Seveda sem vzel seboj fotoaparat in napravil nekaj posnetkov. Res je bilo lepo.

. . .

Poigral sem se z nastavitvmi fotoaparata, da so snežinke na fotografiji ravno prav dolge. Če je bil čas prekratek, so bile samo pikice, z malo daljšim časom pa ni bilo videti, da sneži.  Bolj je spominjalo na dež.

Ja, na Peščenku ni fotografije brez kablov med hišami.

Prehod za pešce

Dan je bil hladen, pihalo je in kar naprej  je deževalo. Vseeno sva poskusila na sprehod, pa sva se po sto metrih obrnila in se vrnila vsa mokra.

Kaj v takšnem dnevu, ko nimam fotografije, da bi jo objavil na Fotodnevniku? Saj dnevnik pišem ravno zato, da bi redno, vsak dan fotografiral.

Nič. Zvečer sva se oblekla in obula in šla na krajši sprehod, samo toliko, da bi napravil vsaj eno fotografijo. Na fotoaparat sem dal objektiv, ki je daleč najmanjši od vseh, kar jih imam – ribje oko. Tako sem lahko fotoaparat vzel seboj kar v žepu.

Z ribjim očesom je tudi križišče s prehodoma za pešce lahko nenavadno, še posebno, če je fotografirano ponoči.