Špicpajk ponovno

Pri nama doma so špicpajki čisto domače živali. Ne da bi se zavedala, očitno zelo dobro skrbiva zanje. Dobro se počutijo, saj se veselo razmnožujejo, da jih je vedno več.

Ko se mi takole nastavljajo, me zamika, da bi jih fotografiral. Od vseh bib so še najbolj mirni. Včasih se celo pustijo prijeti. Fotografijo sem obdelal in bil z njo celo zadovoljen. Tik preden sem jo hotel prilepiti v ta prispevek, sem opazil, da je brez ene noge.

Ponovil sem fotografiranje, le drug model sem izbral. Tokrat je šlo še lažje.

Repuš

Povsod ga videvava. Najlepši in najbolj šetvilčen pa je v Škocjanu. Najbrž gre za jajčasti repuš (Phyteuma ovatum).

Tako, kot je ponavadi, se odpre drugačen pogled, ko ga pogledam od blizu. Še lepše pa je podrobnosti videti na fotografiji, še posebno, kadar jo raztegnem na celoten zaslon računalnika.

Enodnevnica

V dnevni sobi na šipi sem opazil tole enodnevnico. Hitro sem šel po fotoaparat. Bila je pridna in me je počakala. Tako sem jo lahko fotografiral.

Ker je bila biba na zunanji strani šipe, jaz pa sem bil na notranji, je slikana od spodaj. Ja, nenavadna perspektiva za fotografiranje žuželk. Največkrat bibe fotografiramo tako, kot jih vidi čevelj. Pravijo, da je prav vsak drugačen pogled bolj primeren.

Škrlatnordeča kukavica

Nedelja je bila lepa, nič se ni nama bilo treba dogovarjati, usklajevati. Z veseljem sva odkolesarla na nedeljski izlet.

Seveda so na najinih kolesarskih poteh tudi klanci, ki se vlečejo in jih nikakor noče biti konec. Ta čas je zelo primeren za pregled zemljevida in za opazovanje divjih orhidej ob poti.

Tako sem včeraj čisto blizu roba ceste zagledal ogromno kukavico. Za kukavice je bila nenavadno močna in visoka. Ustavil sem in napravi nekaj posnetkov.

Doma pa se je začelo. Najprej sem bil presenečen, ko sem opazil, vijoličaste pikice niso pikice ampak dlačice. Ko pa sem hotel ugotoviti, za katero divjo orhidejo gre, sem našel svoj 10 let star zapis, kjer sem opisal težave pri določanju. Mogoče gre pa res za nov primerek škrlatnordeče kukavice, ki pri nas ne raste.

Brogovita od blizu

Brogovita že odpira svoje drobne cvetke, ki so združeni v socvetje. Na enem od sprehodov sem jo zagledal in si od bliže ogledal delno razcveteno socvetje in nato še en sam cvetek. Čisto me je prevzel.

. . .

Cvet sem vzel domov. Enega samega cvetka nisem mogel fotografirati, ker s svojo opremo ne zmorem potrebne povečave. Odločil sem se za tale šopek cvetov in s tem se je začelo.

Ozadje je bilo hitro izbrano, nikakor pa nisem tega šopka mogel postaviti, da bi bil prav obrnjen. Uporabil sem ščipalke. Pri takšni povečavi je globinska ostrina čisto majcena. Tu sem uporabil zaslonko f22, pa še ni dovolj ostro. Seveda je bilo svetlobe premalo. Pomagal sem si s flešem, ki je bil od cvetov oddaljen le nekaj  centimetrov na desni. Tako svetloba ni bila preveč trda. Da ni bila čisto usmerjena in da so bili osvetljeni tudi cvetki na levi, sem le nekaj centimetrov levo postavil še aluminijasto folijo.

Pripraviti in poiskati sem moral baterije za fleš, oddajnik in sprejemnik za proženje fleša, pa kabla in baterije zanju. Dovolj sta bili dve stojali – za fleš in za fotoaparat. Na macro objektiv sem dal dva obročka, ki sta lečo odmaknila 26 mm od fotoaparata in sem s tem dosegel še večjo povečavo. Aja, cvetki so veliki 2-3 mm.

Ostril sem lahko le ročno, brez avtomatike. Slika je bila pretemna, da bi na zaslončku lahko videl, kje točno bo slika ostra. Zato sem si pomagal z ročno svetilko. Ekspozicijo sem hitro našel, z ostrenjem pa ni šlo tako gladko.

Posnetek je trajal samo stotinke sekunde, uporabljene pripomočke pa sem potem pospravljal vsaj pol ure.

Kontrast

Dan smo preživeli na približno 1000 m nadmorske višine. Kljub temu, da smo bili že čisto na koncu marca, je bilo neverjetno toplo. Hodili smo po snegu, ponekje ga je bilo še več kot meter. Vsake toliko sem se vdrl čez kolena. Kljub temu smo bili v samih majicah s kratkimi rokavi. Nisem pričakoval, po vratu me je pomladno sonce močno opeklo.

Na tej višini so se spomladanske rožice močno razcvetele. H kontrastom vseh čutil so prispevali ti podleski s svojim barvnim kontrastom.

Vse brsti

Vreme in temperature nama dopuščajo, da sva res veliko časa zunaj.

Te dni naju zaposluje, da gledava, kako vse brsti. Dren je v polnem cvetju, naveliko rastlinah so popki tik pred tem, da se odprejo. Robida je verjetno ena od bol trdoživih rastlin. Ni nama najbolj priljubljena, prej nasprotno. Ampak tale naju je razveselila s prvimi listki.

Mleček

Ta čas leta po robovih makadamskih poti pogosto vidim takšne rožice. Največkrat rastejo čisto iz peska. Očitno niso zahtevne, najbrž so kakšen neuničljiv plevel. Ampak meni so všeč.

Sedaj, ko še skoraj nič ne cveti, me razveseljujejo na mestih, kjer celo čez leto ne raste nič. Cvetovi so živo rumeni in veliki zgolj kakšen centimeter.

Boža pravi, da je to nekakšen mleček. Kako se mu pravilno reče, pa bova verjetno ugotovila v kratkem.

Jetrnik

Na najinih poteh po gozdovih od blizu pogledava marsikatero cvetico. Prav vsaka naju razveseli.

Sedaj kraljuje teloh. Tako lepih primerkov, kot sem jih videl včeraj, menda še nisem videl. Po gozdovih je vse polno zvončkov, na Gradišču so kronce, pa jetrnik.  Počasi bo vse zacvetelo.