Po levi

V Londonu sem bil že velikokrat. Njihov promet po levi se mi ne zdi nič posebnega. Pri prečkanju ceste vedno pogledam na pravo stran.

Vsakič ša me stisne, ko kolesar zavija na desno in gre po križišču tam, kjer pričakujem, da ga bo vsak čas nekdo podrl.

Fotografiral sem, da sem pripravil primere, ki jih potrebujem na tečaju Fotopraktikum.

Panning

Zvečer v Bariju, ko smo že vse “opravili”, smo se kje vsedli in opazovali večerni živžav na kakšnem trgcu ali ulici.

Na misel mi je prišlo, da se že dolgo nisem poskusil v panningu. To je tehnika fotografiranja, ko s fotoapratom sledim gibanju, čas ekspozicije pa je dovolj dolg, da ostane ostro samo tisto, kar se je gibalo.

Prav zabavno je bilo, delež sprejemljivih fotografij pa je večji, kot sem pričakoval.

Lisica sredi mesta

Ob enajstih zvečer sem med zadnjim obiskom v Londonu stopil k oknu, da bi posnel, kako izgleda ulica ponoči. Svojim očem nisem mogel verjeti. Po sredi ceste se je premikala velika lisica. Bila je res velika, tolikšne pri nas še nisem videl.

S posnetkom se mi ni mudilo. Počakal sem, da je prišla na sredo ceste. Fotoaparat sem sicer naslonil na okensko steklo, a je bila ekspozicija vseeno 1/6 sekunde in zato lisica ni ostra. Ne znam si razlagati, zakaj je njena senca manj razmazana.

Zet mi je danes sporočil, da jim je pred kratkim, ko so hišo zračili in hladili, lisica prišla v predsobo in pokukala v dnevno sobo. Potem jo je pregnal. V Londonu!

Gneča

Po več kot dvoletni prekinitvi sva zadnje čase spet več po letališčih.Če že ne potujeva, pa koga čakava ali pa ga peljeva na letališče.

Sovraživa, da bi tako pozna, da bi se nama mudilo. Veliko raje čakava, kot da sva pod pritiskom. Tako sva te dni na enem londonskih letališč čakala kar nekaj ur. Pač, čas potreben za prestopanje na poti na letališče sva ocenila preveč pesimistično.

Letališča se nama zdijo precej bolj polna, kot pred tremi leti. Povsod je gneča, na nekaterih mestih so potniki kot reka.

. . .

Dovolj časa sem imel, da sem se lahko igral s fotoaparatom. Zadal sem si, da bom fotografiral s tako dolgimi časi, da bodo mimoidoči zabrisani, močno zabrisani. Poskušal sem z različnimi časi. Pri nekaterih so bili mimoidoči le sence, pri drugih pa samo neostri. Velikokrat pa je bilo eno od stopal ostro, tisto, ki je bilo v času nastanka fotografije na tleh.

Seveda sem hotel, da ostanejo mirujoči predmeti na fotografiji ostri. To ni bilo težko, pomagala mi je stabilizacija senzorja v fotoaparatu, saj sem slikal iz roke, brez stativa.

Tega že dolgo nisem počel in spet sem odkril čar takšnih fotografij. Jeseni, bomo verjetno spet nadaljevali s tečajem Fotopraktikum in zagotovo bo vsaj ena domača naloga takšna.

Godalkanje


Mateja naju je spravila v Festivalno dvorano. Tam je bila prireditev, ki jo opiše beseda Balfolk. Ne veste, kaj je to? Tudi jaz nisem vedel, je bilo pa presenečenje prijetno.

Barja uči v glasbeni šoli. Njeni učenci, ona sama in gostje so igrali na skupinskem plesu. Super je bilo, uživala sva. Očitno je bilo všeč tudi glasbenikom. Ko so zaključili uradni del, so neutrudno igrali še na hodniku.
. . .
Odločil sem se, da fotoaparata ne bom jemal seboj. No, na koncu sem uporabil telefon.

Pri izviru

Včasih tudi jaz naredim kakšno domačo nalogo, ki jo dam tečajnikom na tečaju Fotopraktikum.
. . .
Na izviru reke Bosne, Vrelu Bosne, sem se spomnil, da lahko fotografiram tudi z daljšo ekspozicijo. V tem primeru mi je z zapiranjem zaslonke ob ISO 100 uspelo čas podaljšati samo do 1/8 sekunde, saj je bilo preveč svetlo. Vseeno je bila ekspozicija dovolj dolga, da je videti gibanje vode.

Vztrajen hrošč

PA277842Še pred zmrzaljo se nama je v hišo zatekel tale hrošček. Trikrat je prišel, vsakič sem ga odnesel na dvorišče. Tretjič mu je bilo dovolj, razen če se nama je kam skril, npr pod sedežno.
. . .
Napravil sem precej posnetkov a na nobeni ni prav ves oster. Za nekatere posnetke je kriva premajhna globinska ostrina na ostalih je pa migal.