Ne, ni križ. Tu je pred leti stal kozolec – samec. Ostala je le ena od bab, vsega ostalega pa ni več.
Ni kaj, kar dobro se drži. Pogledal sem na ta moj foto dnevnik in presenečen ugotovil, da ta ni v uporabi že precej več kot desetletje.
Velikokrat greva tu mimo in vsakič ga opazim. Nešteto misli se mi poraja, ko ga vidim tu tako samega.
Na tečaju Fotopraktikum je bila za zadnji dve domači nalogi črno-bela fotografija. Dobil sem lepe fotografije. Poskusil sem še sam. Da bo nekoliko drugače, sem Božin fotoaparat nastavil na črno-belo in napravil nekaj posnetkov. V glavnem so me prav razveselili.
. . .
Skodelici za čaj sva kupila pred skoraj devetimi leti. Od takrat sta stalno v uporabi. Sedaj, ko smo več doma sta uporabljeni zagotovo večkrat na dan. Ker sta postavljeni na pravo mesto, jih včasih mimogrede uporabim tudi za vodo. Kadar jim Boža iz notranjosti ostrga oblogo, ki jo pušča čaj , sta še vedno kot novi.
Na tečaju Fotopraktikum za domačo nalogo spreminjamo barvne fotogafije v črno bele. Eden od mojih poskusov je tu.
Poskusil sem s črnobelo varianto fotografije, pa mi je bila bolj všeč.
Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh!
Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo.
Na tečaju Fotopraktikum smo naredili poskus. Z avtomatiko smo slikali bel list papirja in naslonjalo čisto črnega usnjenega fotelja. Po pričakovanjih sta fotografiji izgledali zelo podobno, bili sta približno enako sivi.
S potemnitvijo in pretvorbo v črno-belo se je na fotografiji naslonjala usnjenega fotelja pokazala čudovita tekstura. Najbrž jo bom dal kar za ozadje na računalniku.
Vsake toliko časa me zamika in napravim še kakšno črno-belo fotografijo. Tokrat je to bilio v Alberobello.
