Zjutraj naju je šestletni vnuček presenetil z zgodbo, ki nama jo je kar sam narisal. Z risbo je povedal, da se po prazničnih počitnicah vrača domov v London, da naju ima rad in da bo ob slovesu, ko si bomo pomahali, žalosten.
Slovo na letališču je bilo težko, a vseeno je bilo laže kot po poletnih počitnicah, ki nam je vsem obležalo v spominu.
Zadnja leta sva kar pogosto po letališčih. Tam v vsako stran čakava vsaj po dve uri, če je zamuda, pa še več. Navadno so prostori natrpani s čakajočimi potniki, da se nimaš kam usesti. Skratka, drenjanje na letališčih je čisto nekaj pričakovanega.
Zadnjič pa sva šla po vnučka na letališče v Trst. Tako je bilo tam, svojim očem nisem mogel verjeti. Po cestah te dni vsi nekam hitijo: ali gredo na dopust, ali pa se vračajo domov. Zadnjič smo iz Pule vozili domov trikrat toliko časa, kot sem pričakoval. Tudi na letališče ni šlo brez zastojev. No, letališče je bilo pa prazno.
Fotodnevnik - ena na dan 