Hruškica

Kadar se s kolesom peljeva po asfaltni cesti, začnejo gume včasih nekako cmokati. To je zaradi sladkorja in lepljivosti povoženih hrušk, jaboljk, cibor ali sliv. To pomeni, ne da bi pogledal navzgor, da sem pod sadnim drevjem.

Včeraj sem po dolgem času ob cesti zagledal čisto drobcene hruškice, debele le za prst. Spomnila sva se, kakšno veselje nama je takšna najdba naredila, ko sva bila še otroka. Suhe in puste so in pravimo, da usta vlečejo skupaj. Sprva so neužitne, ko pa se zmedijo, postanejo sladke in okusne.

Ustavila sva se in pobrala tiste, ki so bile dosegljive in so se na tleh že zmedile. Kar tam sva se posladkala. Poskusil sem fotografirati tudi drevo, pa so bile hruškice tako drobne, da jih na sliki ni videti.

S kolesi v lepem vremenu

Menda mi ni nič bolj prijetnega, kot je pogled s kolesa na nedotaknjeno naravo v lepem vremenu.

Zadnja dva dneva sva se z Janezom in Bredo potepala po samotnih poteh, kjer bi bilo nekaj nenavadnega, če bi srečali avtomobil. Najboljši pokazatelj, da so tam avtomobili redki, je trava, ki raste po sredini ceste.

Tako smo se lahko mirno navžili sonca, svežega zraka, se nekoliko prepotili in se naklepetali.