Špička

Kakšnih športnih podvigov se ne greva več. Najine poti so v glavnem po ravnem, je pa res, da zunaj preživiva vsak dan po več ur.

Prav všeč nama je, če greva po poteh, ki jih ostali pohodniki ne uporabljajo. Tako sva šla pred nekaj dnevi v družbi na Špičko po stezah, ki jih že dolgo nisva uporabila.

Na Špičko

Z vnučkoma smo bili na Špički. Ugotovili smo, da je to odlična tura tudi za malčke. Ni ravno mačji kašelj, prehuda pa tudi ne. Oba vnučka sta uživala.

Višek izleta je bil, ko smo našli pajka, ki je ravno ujel metulja in ga ovijal s pajčevino.

. . .

V gozdu je za fotografijo veliko različnih svetlob. Ko se skupaj počasi premikamo, je dovolj časa, da si lahko različne osvetlitve ogledam in poskušam ugotoviti, kakšna bo fotografija.

Vijoličaste blazine

Resje je naša spomladanska rožica, ki na katero smo zagotovo premalo pozorni. Preveč jo jemljemo kot samoumevno in je mogoče niti ne opazimo. Pa je vredno, da se ji posvetimo in jo malo podrobneje pogledamo.

Nič me ne razveseli tako kot mehke vijoličaste blazine, ki so ob poti na Brezje ali v vznožju Špičke. Pomlad je res tu!

Januarsko sonce

Januarsko sonce

Rad grem na Špičko. Dolga leta ni bila v modi, sedaj pa se mi ne posreči, da bi ob nedeljah ne srečal nekaj skupinic. Je pri roki, ni se mi težko odpraviti od doma in ravno prav je visoka, da se moram malo potruditi. Torej je idealna!
. . .
Eno od pravil fotografiranja je: “Nikar v sonce!”. Sem in tja ga prekršim. Gabrje je zato čudovito kontrastno.

Štiri s palicami

Na Špičko iz Begunj po stari poti

Med brskanjem po slikah sem našel to. V soboto 15. januarja je bilo izredno toplo. Spomnim se, da sem poskusil pomisliti na mraz in zimo, pa ni šlo. Že naslednji dan, ali pa v ponedeljek, se je močno ohladilo in zametlo kakih 15 cm.
. . .
Naše gospe in punce so se naučile, kako se nastaviti fotoaparatu. Ne vem več, ali je to še poziranje, saj nastane čisto spontano. Pa saj je vseeno!