Jetrnik

Na najinih poteh po gozdovih od blizu pogledava marsikatero cvetico. Prav vsaka naju razveseli.

Sedaj kraljuje teloh. Tako lepih primerkov, kot sem jih videl včeraj, menda še nisem videl. Po gozdovih je vse polno zvončkov, na Gradišču so kronce, pa jetrnik.  Počasi bo vse zacvetelo.

Vsak dan po fotografijo

Pred malo več kot desetimi leti sem se domislil, da se bom potrudil in vsak dan napravil vsaj eno fotografijo. S tem naj bi premagal lenobo, ki mi večkrat na dan prepreči, da bi kaj napravil.

No, res svetloba ni vsak dan najbolj primerna. Tudi vsakdanji sprehod naju ne pelje vedno po zanimivih in razglednih poteh. Pa imam vseeno seboj fotoaparat in res skoraj vsak dan napravim kakšen bolj ali manj posrečen posnetek.

Lenoba pa je v vseh teh letih našla tisoč novih oblik, s katerimi me vsak dan izziva.

Ivje

Če greva dovolj zgodaj ali če se megla zadrži dalj časa, vidiva lahko tudi ivje. To zimo ni bilo veliko možnosti, da bi naju rezveselilo. Namesto tega je dvakrat ali trikrat zapadlo nekaj milimetrov snega, učinek pa je bil podoben.

Luža v gozdu

Še kakšen dan, pa bo polna luna. Pri nas doma, pravzaprav pri meni, razpoloženje v takšnem času pade navpično in globoko. Kljub temu mi je zadnje dni vse lepo. Še ta luža na vlaki v gozdu, ki ni nič posebnega, me je čisto očarala. Vstavil sem se in jo dodobra ogledal.

Rokavica

Vrnili smo se s prvega letošnjega sprehoda. S fotoaparata sem prenesel slike na računalnik, in izbral fotografijo za to objavo. Ta je bila še najbolj primerna, pa tudi, če je na njej rokavica, ki je tam sploh nisem videl.

To je lep primer, kako pri fotografiranju ne vidim drugega, kot tisto, kar bi rad zajel s fotoaparatom. Gledam samo eno stvar, za vse ostalo pa sem takrat slep. Ampak kasneje, šele doma opazim, kako osebam iz glave rastejo prometni znaki, veje iz ušes ali pa so brez ene roke.