Tramvaj

Killing Me Softly…

Nerazjasnjeno

Ko se tako potepava po tujih krajih, se srečava tudi stvari, ki si jih ne znava razložiti.

Na primer, takšni plodovi nekega za naju neznanega drevesa so nama ostali nerazjasnjeni. Niti približno si ne znava predstavljati, kaj naj bi bili.

Galerija

V Portu sva stanovala kakšne četrt ure od središča. Okolica najinega bivališča je bila bolj umetniška. Tam je bilo več majhnih galerij, trgovinic s konceptom, celo tlak v ulicah in grafiti na stenah so bili drugačni kot drugje v Portu.

Prav blizu je bila galerija, kamor sem si rekel, da moram iti. Skozi izložbo je bilo videti 4.5 čudovitih črno belih fotografij. A kaj, ko je bila odprta le v času, ko naju ni bilo tam.
. . .
Takole sem jo fotografiral večer pred odhodom, ko sva se nekoliko bolj zgodaj odpravila spat. Odsevi z ulice, sence, prosojnost, fotografije na razstavi in najini postavi je vse, kar je bilo takrat v mojih mislih.

S pomočjo te fotografije sem galerijo našel na spletu in si danes doma ogledal fotografije, ki sem jih tam zgrešil.

Oljka

Prvič sem videl, kako cveti oljka.

Iz vinorodnih krajev

To tablo sem opazil v Portu. Pravi nekako tako:

1. Odčepi steklenico in na ta način ji omogoči, da diha.
2. Če ni videti, da diha, poskusi s tehniko “usta na usta”.

Porto ob 3:45

Na povratku domov je bil odhod letala že ob 7h zjutraj. Kasneje so ga prestavili na 6:30.

Iz Porta sva morala zgodaj. Prejšnji dan sva naročila prevoz na letališče in dogovorili smo se, da naju poberejo ob 3:45 pred najinim prenočiščem. Ura posnetka na fotografiji je 3:41, kakšno minuto kasneje so naju pobrali in brez zastojev prepeljali na letališče. Dolg dan je bil.

Grafiti v Portu

Kadar imam v roki fotoaparat, sem bolj občutljiv na ulične muzikante in na grafite.

V Portu sva stanovala v predelu, ki je nekoliko bolj umetniški. V bižini so bile majhne galerije in veliko trgovinic z opremo za stanovanje.

My Way

Železniška postaja

Ne vem, če je še kje kakšno mesto, kjer bi bila ena od glavnih turističnih znamenitosti kar železniška postaja.

V Portu je vsa obložena s ploščicami, ki prikazujejo različne prizore. Tako se na železniški postaji kar tare turistov, ki bi si jo radi ogledali in pofotografirali.

Znamenitosti

Seveda sva bila v Portu kot turista. Ampak turistične zanimivosti na najini lestvici priljubljenosti niso prav visoko.

Vseeno naju sem in tja potegne tudi v kakšno cerkev, ki je na zemljevidu označena kot kaj posebnega. V Portu so imeli čisto dovolj gotskih cerkva. Pa je prišla nova moda in so jih baročno okrasili. Pri tem so pretiravali in so mi bolj všeč tiste prve.

Pri portu v Portu

Gotovo že trideset let iščem in poslušam zgodbe o najboljšem portu.V tem času sem marsikakšnega tudi poskusil. V vseh teh letih smo verjetno odprli manj steklenic porta, kot je bilo let. Slab ni bil nobeden, nekateri pa so bili boljši. Ves ta čas sem imel namen obiskati Porto in letos mi je uspelo.

Tudi v Portu nisva prišla do najboljših portov. Le tako sem jih lahko fotografiral.

Ploščice

Petelini v parku

Galo de Barcelos je neuradni simbol Portugalske. Prodajalnice spominkov so polne pisanih petelinov iz vseh mogočih materialov.

Te sva videla v parku. Vse polno jih je bilo, ti štirje pa so se še lepo nastavili.

Seks z eno potezo

V Portu sva večkrat videla ta grafit. Pa sem se enkrat ustavil in ga malo bolje pogledal. S svojo enostavnostjo me je prav osupnil.

Tramvaj

V Portu so tramvaj opustili v šestdesetih letih. Domačini so začeli uporabljati cenejši in hitrejši prevoz.

Še vedno delujejo tri proge, ki pa jih v glavnem uporabljajo turisti. Na najini vožnji z muzejskim tramvajem iz Porta na ustje reke Duoro pa sva videla veliko domačinov, ki so tramvaj uporabili za prevoz po vsakdanjih opravkih.

Ko se na potovanju pokvari polnilec

Saj se ni čisto pokvaril. Baterije za fotoaparat pa vseeno nisem mogel polniti.  Sem že kar videl, kako bom zoprn  s praznima baterijama. Tudi  misel na pritisk, da fotografiram bolj premišljeno in manjkrat, mi ni bi všeč.

Poskusil sem ugotoviti, kaj je s polnilcem. Res je že star in nekoliko razmajan. Poskušal sem in poskušal in še kar hitro našel stanje, ko je za silo deloval. Rdeča lučka, da se baterija polni, se je prižgala le, če sem polnilec v vtičnici nekoliko zasukal,in ga hkrati potisnil navzdol. Prav, pa poskusimo, sem si dejal in s čevlji napravil točno to.

V Portu sem lahko fotografiral do konca, saj sem bateriji na ta način napolnil dvakrat.

Kaj sva jedla v Portu?

Kaj sva jedla? Vse je bilo zelo dobro. Pri takšnih potovanjih so presenečeni vsi čuti. Za oči je samo po sebi umevno, za okus pa se sama potrudiva.

O značilnostih in posebnostih hrane v Portu sem bral šele na letalu, ko sva šla tja. Posebnost Porta so vampi, saj prebivalce Porta kličejo kar vampojedi. Druga takšna posebnost je riž kuhan v kurji krvi.

No, pričakoval sem, da v treh dneh ne bova imela priložnosti poskusiti kakšne od teh jedi. V novem mestu pač potrebujeva nekaj časa, da se privadiva.

Pa sva lahko poskusila in eno in drugo. Vampi so tam nekje vmes med srbskim prebrancem in našimi vampi z precej drugačnimi začimbami. Riž v kurji krvi pa je bil podoben naši godli, ki nastane pri kuhanju krvavic. Krvavice pozanjo tudi na Portugalskem, pa sva bila tam prekratek čas, da bi poskusila, koko se razlikujejo od naših.

Porto

Kar nekaj časa sem razmišljal, kakšno fotografijo naj izberem, da bo kar najbolj prikazala, kakšen Porto sem videl. Pa seveda, nisem izbiral med fotografijami, ki prikazujejo turistične zanimivosti.

Z eno fotografijo ni šlo. Zgornja prikazuje središče mesta. Bolj mi je všeč spodnja, ki sem jo posnel nekoliko ven iz strogega centra. V takšnem okolju sva preživela večji del najinega bivanja v Portu.

Porto

Ta prispevek sem za objavo pripravil še v Portu, sedaj pa sva že doma. Kakšen teden bo potreben, da bova predelala in uredila vtise. Kot navadno, preveč jih je, da bi jih lahko kar pospravila.

Urejanje fotografij bo trajalo še dlje, saj niti tiste z zadnjega obiska Londona še niso zaključene.