Hitrost in vztrajnost

Takole sem ga ujel v objektiv, hip za tem je že švignil mimo. Oglasila se mi je slaba vest, sam sem prenehal teči že skoraj pred desetimi leti.
. . .
Urejati sem začel fotografije iz Poreča, tam smo bili pred mesecem in pol.

Ostrina

Na nedeljskem triatlonu v Poreču sem nameraval fotografirati Boštjana, ki je bil med tekmovalci. Med plavanjem in med kolesarjenjem ga po progi nisem mogel loviti, pa sem se postavil nekaj sto metrov pred drugo menjavo.

Tekmovalcev na kolesu še nisem fotografiral.  Imel pa sem dovolj časa, da sem poskusil nekaj variant in se tako pripravil na Boštjanov prihod. Najbolj me je skrbelo ostrenje. Boštjana sem vsekakor moral dobiti ostrega. Med poskušanjem večkrat nisem pravilno izostril, precej tekmovalcev je bilo na fotografijah neostrih. Potem sem se odločil, da sem ročno izostril na neko oznako na cesti in tekmovalce fotografiral, ko so se tej oznaki približali. Kljub hitrosti nad 30 km na uro in relativno majhni globinski ostrini, je kar šlo. No, Boštjana sem še kar nekaj časa pomirjen čakal in vmes napravil še vse polno posnetkov.

Tudi ti dve punci sta dovolj ostri. Ena se je že sezula, da bo hitreje zamenjala kolo za tekaške copate. Po 1900 m plavanja sta skoraj 90km prekolesarili v 2 urah in 45 minut. Čaka pa ju še 21 km teka.

Triatlon


Nedeljo sva preživela v Poreču. Tam sva na triatlonu navijala za Boštjana. Prvič sem bil na kakšnem triatlonskem tekmovanju in vse je bilo tako zanimivo.

Še dobro, da v “našem času” triatlon še ni bil tako popularen in da o njem nismo vedeli prav nič.