Avto sva prodala. Pri hiši je bil 25 let. Ko je bil nov, sva bila takšnih let, kot so sedaj naši otroci. V tem času je bil del našega življenja. V njem smo preživeli tisoče ur.
Nepogrešljiv je bil za vožnje v službo, smučanje, kolesarjenje in za potovanja. Zelo priročen je bil, da smo se skupaj s hčerkino družino lahko peljali vsi hkrati.
Posebnost tega avtomobila je bila, da se je lahko udobno peljalo šet odralsih oseb. Vsaka taka vožnja je bila zabavna in žur zase. Rekli smo mu kar avtobusek. Če smo odstranili zadnjo vrsto sedežev, so šle vanj zlahka 4 osebe in 4 kolesa. Rekord je bil, ko smo z njim peljali 12 koles, ki so drugače sila neroden tovor.
Najprej sva razmišljala, da bi ga registrirala še za eno leto. Po krajšem razmisleku sva ugotovila, da ga v tem covid časih niti ne moreva uporabljati.
. . .
Za objavo oglasa sem preiskal svoj arhiv fotografij, ki vsebuje približno 400.000 fotografij, pa sem jih našel manj kot deset. Preveč je bil vsakdanji, da bi pritegnil oko fotografa. Še to sliko je napravila Boža. Od nastanka gornje slike je minilo 6 let, avto je bil takrat star že 19 let. V vseh 25 letih se niti zunaj niti znotraj ni veliko spremenil. Nam se ta leta poznajo veliko bolj.