Arancini


Na spletu sem prebral: Slasten riž, mehka mocarela, navdih, ki prihaja s Sicilije – božanski arancini.

V bistvu je to polnjena kroglica riža, pokrita z drobtinami in ocvrta v olju. Videla sva okrogle, koničaste, jajčaste, kdo bi vedel, v kakšni obliki se vse pojavljajo.

Meni so zelo všeč, Boži pa ne. Prodajajo jih največkrat v posebnih prodajalnicah kot hitro hrano.

V tej prodajalnici je bila izbira kar velika. Videti je bilo, da jim je bil to glavni artikel. Na voljo so bili z različnimi sredicami, polnjeni z:
– mesom,
– maslom
– slanino in pistacijo
– melancani
– skuto in trdim sirom,
– špinačo in mozzarelo,
– cele ponudbe pa niti nisem razumel.

Najboljši sladoled dobiš v Italiji

Tudi meni se zdi, da je sladoled najboljši, ko ga ližem v Italiji.

V Palermu je ponudba prav neverjetna. Na vsakem vogalu imajo velike kupe sladoledov. Vsakič je na voljo veliko vrst, ene so bolj živih barv in druge bolj rjavkastih. Tudi tam sem videl tudi tistega plastično-turkiznega, ki se mi ne zdi užiten. Na žalost sva se za sladoled odločila le enkrat. Najina jezika in želodca sta bila v Palermu z dobrotami ves čas tako zaposlena, da sladoled ni prišel na vrsto. Tisti sladoled mi je bil najboljši sladoled letošnje sezone. Ne bom poetično opisoval okusa, teksture, kremastosti, arome, vonja, barve… To mi ne gre preveč dobro od rok, v magične in lepe besede brez jasnega pomena ne verjamem. Bil pa je zares dober.

Pa še to. Matija pravi, da je sladoled v Italiji dober zato, ker v Italiji nimajo sladoleda ampak gelatto.

Namesto večerje

Namesto večerje sva spet šla na kozarec vina. Ustavila sva se pred lokalom, ki je bil za razliko od sosednjih z gosti prav oblegan. Seveda sva za poleg spet naročila en majhen krožnik sira. Pa so nama pojasnili, da zvečer strežejo eno samo jed, to je mešan krožnik prigrizkov, ki jih posrežejo poleg pijače.

Prav, pa naj bo. In so nama prinesli krožnih z 20 različnimi prigrizki. Res je bilo vsakega čisto po malo (dve takšni in dve drugačni olivi, dva koščka takšnega in dva koščka drugačnega sira, dva štruklja, dva arančina, dva koščka salame, …. Za povrhu pa še en kup pečenega krompirja in za en obrok testenin. Odlično, precej boljše, kar bi si lahko sam zaželel. Za vse skupaj je bila cena prav smešna.

V starem Palermu

V starem Palermu sva naletela ravno na snemanje filma. Velik cirkus so naredili na kraju snemanja. Do ene izmed znamenitosti, ki sva jo hotela pogledati, nisva mogla. Dostop so zaprli tudi za pešce. Pri snemanju filma večina udeležencev ves čas samo čaka. Takole so čakali statisti, da pridejo na vrsto. Priložnost sem izkoristil, da sem naredil nekaj posnetkov, o katerih bi lahko drugače samo sanjal.

Mural


Tale slika na steni štirinadstropne zgradbe je res padla v oči. Kar tako, za hec, sem jo fotografiral.

Potem pa me je doma le mučilo, kaj slika predstavlja. Šel sem na splet in seveda našel. Na fotografiji sta sodnika, borca proti sicilski mafiji, ki sta zaradi tega bila leta 1992 demonstrativno umorjena. To sta Giovanni Falcone in Paolo Borsellino, ki ju je mafija umorila v razmaku dveh mesecev.

Zanimivo. Podatke sem iskal na internetu, ko pa sem jin našel, me je tako potegnilo, da z branjem nisem mogel nehati.

Foto tečaj v Palermu

Na glavni sprehajalni ulici, ki vodi skozi središče mesta, sem zvečer opazil skupino fotografov, ki so se pripravljali, da bodo fotografirali eno od turističnih znamenitosti. Zanimivo je bilo videti, koliko so si dali opraviti okrog opreme. Začeli so že v mraku, verjetno pa so slikali nočno osvetlitev gledališke zgradbe.

Prisluhnil sem jim in ugotovil, da so nemci. Doma sem pogledal na splet in ugotovil, da gre za turistično agencijo, ki se ukvarja s fotografskimi tečaji.

Prvo kosilo v Palermu

Na najinih izletih je hrana odlična. Včasih mi je kar žal, da ne morem več pojesti in s tem poskusiti več različnih jedi.

V Palermu so bili prav vsi obroki odlični. Tole je najino prvo kosilo, ko sva tja pripotovala. Nisva se še razgledala in nisva še vedela, v katerem predelu so restavracije po najinem okusu. Tole je riba, pripravljena z vsemi mogočimi semeni. Ampak glavna je bila buča. Kuhana ali pečena je bila v neki sladko-kisli omaki, ki je imela prav omamno dobro aromo. Za oba je bila nekaj popolnoma novega.

Palermo

Vrnila sva se iz Palerma. Takoj po prihodu ni pravi čas, da bi uredil vtise. Preveč ostalih stvari je, ki jim je potrebno posvetiti čas, misli in trud. Pa saj bo. Nekaj časa bo potrebno, da se bodo misli v glavi usedle in izkristalizirale.

Lepo nama je bilo. Ni čisto jasno, kaj naj bi tam iskala. Ampak glede na najino zadovoljstvo sva tam to očitno našla.

Po sredini Palerma je dolga ulica, ki jim jo je uspelo zapreti za promet. Velikokrat sva jo prehodila in zelo všeč nama je bila. Tam nama je velikokrat prišlo na misel, koliko cirkusa je bilo potrebnega, da so v Ljubljani za promet zaprli nekaj deset metrov ene od ulic.
. . .
Fotografij nisem niti začel urejati. Tako sem težko izbral fotografijo, ki naj vsaj približno predstalja Palermo, saj nisem imel namena fotografirati kaj podobnega kot je razglednica.