Stezice

Pisal sem že, da so na Dolenjskem z rdečimi tablami označene kolesarske poti.  V glavnem to niso ceste, po katerih bi se kar naprej umikal avtomobilom. Sem in tja, so speljane tudi po stezicah, kot je ta na sliki. Torej, za ureditev mreže  kolesarskih poti niso potrebna kakšna neznanska sredstva.

Prav takšne table sva videla tudi v Slovenj Gradcu, na Koroškem. Pred naslednjim kolesarskim izletom se bom moral pozanimati, je vse je speljana ta mreža.

Očitno vsi s kolesarji tudi ob Krki niso zadovoljni. Videti je, da je lastnik sosednjega zemljišča zagradil pot z koli, ki jih je  zabill čez bližnjico.

Leseni mostovi

Na zadnjem kolesarjenju sem napravil precej fotografij. Imel sem že posebno torbico za fotoaparat in je bil tako lahko vedno pri roki. Da sem ga pripravil za fotografiranje, sem potreboval manj gibov, kot če bi ga imel v žepu.

V treh dneh sva zlahka prevozila pot od doma do izvira reke Krke. Od tu sva nadaljevala do izliva v Savo v Brežicah, zadnji dan pa sva se z vlakom vrnila domov.

Reko Krko sva večkrat prečkala. Skoraj vsi mostovi čez Krko so leseni. Spet me je vznemirjalo, ker nisem mogel ugotoviti logične razlage. Mogoče je pa ni, saj če bi bila, bi lesene mostove gradili tudi drugje.

Najboljša torta

Kadar kolesariva, se pogosto ustavljava. Če nisva ravno v gozdu ali kje na samem, postanek izkoristiva za kavo ali pa hidracijo.

Na zadnjem zaresnem kolesarjenju sva peljala mimo gradu Otočec. Mikalo naju je, da bi se ustavila, pa se nama je zdelo, da sva preveč prepotena in najbrž tudi neprimerno oblečena. Pomisleke nama je pregnala uslužbenka na vhodu, ki naju je povabila, naj greva na dvorišče kar s kolesoma.

Prezgodaj je bilo za kosilo, lahko pa sva si zaželela sladice. Na jedillniku naju je premamila postavka: ” Torta po izbiri naše slaščičarke”.

Prinesli so nama kosa dveh različnih tort, ki sta naju lepo presenetili z izgledom, potem pa še z okusom. Ne da je bila to najboljša torta, kar sem jo kdaj okusil, bili sta kar dve najboljši torti.

Vzela sva si čas in uživala. Ob odhodu sem natakarju previdno predal pohvalo za slaščičarko, saj nisem bil povsem prepričan, da se v takšni restavraciji sme drzniti tudi kaj pohvaliti. Natakar pa se je samo zasmejal in mi rekel, da je najbolje, da pohvalo predam kar slaščičarki osebno.

Poklicali so jo, tako sem ji lahko svoje zadovoljstvo izrazil neposredno. Samo povedal sem ji, kako zadovoljen sem bil s popolnima tortama. Pokazala je, da je vesela pohvale. Tako sva si drug drugemu polepšala dan.