Večer v Nevegalu

Tri čudovite dni smo preživeli v Nevegalu. Da je bilo tako lepo, je pripomoglo tudi vreme. Tja se vračamo vsako zimo že več kot trideset let.

Zvečer tam ni kaj dosti početi. Že res, da je nekatere dni možna tudi nočna smuka, pa se več kot dovolj nasmučamo že podnevi. Tako ne preostane drugega, kot da zvečer naredimo še kakšen daljši sprehod. Tako se je na tej spletni strani nabralo že kar nekaj fotografij s sprehodov.

V Nevegalu so v lepem vremenu zahodi nekaj posebnega.

Težave s selfiem

Pripeljali smo se na vrh hriba in čas je bil za selfie, ki naj bi ga takoj poslal hčerkama. Postavili smo se, v roke sem vzel telefon potem pa se je začelo:

  • od kje prihaja  primerna svetloba, da bi bili vsi osvetljeni,
  • kako naj podaljšam prekratko roko, da bomo lahko vsi štirje na posnetku,
  • če telefon držim vodoravno, mi manjka točno en prst, tisti, ki naj bi pritisnil na sprožilec,
  • kam naj umaknem tisti del dlani, ki je kar naprej pred lečo,
  • kdaj bo trenutek, ko bomo vsi nasmejani,
  • kam so izginili hribi, ki bi se jih moralo videti za nami,

Poleg tega zaradi let in sončnih očal s polarizacijo  na zaslon ne vidim dobro. Poleg tega  na zaslon sije sonce in zagotovo bom poslal tisto fotografijo, za katero mi bo kasneje žal, da sem jo poslal. Zaradi smučarskih očal vsaj ni bilo videti, da je imel vsak trenutek nekdo od nas zaprte oči.

Tele selfije ni prav nič enostavno napraviti, to ni zame.

 

Po treh letih

Skoraj je že tri leta, odkar sva bila nazadnje na smučeh. Zvezde so se tako postavile, da sva se odločila, uredila vse potrebno in se odpeljala.

Bal sem se, da ne bo šlo tako, kot bi želel. Kaj, če sem pozabil, kako se smuča? Strah je bil odveč, čisto v redu je bilo. Uživala pa sva še bolj kot kdaj prej.

Na progi sva ostala pozno. Vsi smučarji, kolikor jih je sploh bilo, so se že odpeljali v dolino, midva pa sva na vrhu še kar vztrajala preden je sonce zašlo. Šele pregledniki proge so naju pregnali iz najinega miru.