Že skoraj tema je bila, ko sva šla na sprehod. Česa drugega, razen gledanja v zaslon, v Nevegalu zvečer itak ni možno.
Takole so izgledali macesni na robu.
Skoraj je že tri leta, odkar sva bila nazadnje na smučeh. Zvezde so se tako postavile, da sva se odločila, uredila vse potrebno in se odpeljala.
Bal sem se, da ne bo šlo tako, kot bi želel. Kaj, če sem pozabil, kako se smuča? Strah je bil odveč, čisto v redu je bilo. Uživala pa sva še bolj kot kdaj prej.
Na progi sva ostala pozno. Vsi smučarji, kolikor jih je sploh bilo, so se že odpeljali v dolino, midva pa sva na vrhu še kar vztrajala preden je sonce zašlo. Šele pregledniki proge so naju pregnali iz najinega miru.