Pikice in orientacija


V področje, kjer sem se namenil prekolesariti vse poti in ceste, spadajo tudi gozdovi med Javornikom in Snežnikom. Orientacija v gozdovih tam ni prav enostavna. Že pred enajstimi leti sem nabavil GPS – potem, ko sem se trikrat kar resno izgubil. Sedaj mi v glavnem kar gre, včasih pa tudi tehnika odpove.

Za lažjo orientacijo so gozdarji označili nekatera križišča. To je odličen pripomoček za orientacijo, le zemljevida s temi gozdarskimi oznakami nimam. Zanašam se na GPS, ki pa ima svoje težave.
. . .
Zanimivo, menda sem se prvič spravil fotografirati te oznake, ki jih je po gozdovih okrog Snežnika vse polno.

Dva dni po pikicah

Zgorina

Pred dobrimi trinajstimi leti sem si zadal za cilj, da bi v širšem našem območju prekolesaril vse poti in kolovoze, ki so bili takrat objavljeni v Atlasu Slovenije. Mislil sem, da bo dovolj za dve ali tri leta, pa sem se močno zmotil. Tudi sedaj mislim, da je še za dve ali tri leta, pa upam, da nisem tako v zmoti, kot takrat.

Odseke poti, ki jih še nisem prevozil, sem kmalu po začetku na zemljevidu označil s pikicami. Ni jih več veliko, so pa ostali samo še zahtevni odseki. Poti so izginile, v nekaj primerih pa je jasno, da jih tam sploh ni moglo biti. Prav vse “poti s pikicami”, ki so mi še ostale, so bodisi težko prevozne ali pa jih sploh več ni.

To je le eden od 30 zemljevidov področja, kjer kolesarim. Na tem je samo še 21 rdečih pikic, na celotnem območju, pa vsega skupaj približno 160.

Ta zemljevid sem na navadni papir natisnil še leta 2000. Videti je, koliko pikic je bilo takrat. Na kolesarjenju sem ga imel seboj neštetokrat, v vsakem vremenu. Pa je kar nekako zdržal teh 11 let. Še malo, pa bo odslužil.

Dva dneva v gozdu

Vsaka jasa naju očara

Spet sva dva lepa dneva preživela v gozdu. Kolesariva po pravih gozdovih. To ni nekaj samo po sebi umevnega. Srečna sva, da lahko to počneva.

Najlepše so poti, kjer po sredini raste trava. Pa tudi vroče ni nikoli.

. . .
Fotografije ne obvladam dovolj, da bi znal prikazati, kako lepo je bilo.

 

Na hrbtu

Vejici v soncu in senci

Poletje. Toplo je. Po kosilu se malce zlekneš, kar na klopi. Pogled proti nebu.
. . .
Stvari same ne morejo biti lepe. Lepe so šele, ko jih kot takšne dojamemo. In fotografiramo.

Prva misel je bila:”Kako bo izgledalo tole, ko pa je pa pol v senci, pol na soncu?”

Milanja

Z vrha

Dva dni sva se vozila po Javornikih, Mašunu in Milanji. Doma, v dolini, je bilo vroče, v gozdu pa je bilo za kolesarjenje prav prijetno. Polar nama je pokazal, da sva pokurila kar precej energije, a je bili vredno. Milanja z Volovjo rebrjo  je neverjetna in res bi bilo škoda, da bi tam postavili vetrne elektrarne.
. . .
Kolesarjev v gibanju ne fotografiram prav pogosto. Je prekomplicirano, pa največkrat tudi nadležno.