Na Mašunu

Ko prideva na Mašun, je urnik že več let enak. Najprej se spokava v sobo in pospraviva kolesi, potem je na vrsti večerja. Nikamor se nama ne mudi, časa imava dovolj, da si privoščiva en čisto počasen obrok. Tam kuhajo zelo dobro.

Po večerji je svetlo še dovolj dolgo, da opraviva kakšen daljši sprehod. Tako pretegneva noge, pa še stvari se v želodcu lepo razporedijo.

Ko se vrneva v gostišče, je navadno že temno in čas za spanje. Spiva dolgo in dobro. Na zajtrk se nama ne mudi, saj je na Mašunu zjutraj za kolesarjenje vedno hladno.

Rada greva tja.

Dva dni na kolesu

Vrnila sva se z dvodnevnega kolesarjenja. Podobno dvodnevno kolesarjenje ponavljava enkrat ali dvakrat letno že vrsto let. Tokrat bilo čisto enostavno. Ne vem, mogoče je vzrok   v tem, da letos nisva prav dosti kolesarila ali pa je vse bolj preprosto – EMŠO.

Začela in končala sva doma, prespala sva na Mašunu, vračala pa sva se preko Babnega Polja.

V teh dveh dneh kolesarjenja v pravih gozdovih sva videla več živali. Poleg različnih manjših in večjih ptičev, ki jih ne poznava, sva videla še divji mački, več mišk, kakšno kačo in pa lisico. Dvakrat se je pred nama žival tako hitro umaknila, da je nisva mogla niti prepoznati.

 

Županov laz

Ne, ta fotografija ni letošnja. Nastala je na enem od najinih kolesarjenj od Mašuna proti Babnemu polju.

V teh gozdovih mi je najlepše. Za letošnje leto že načrtujeva, da jih bova na kolesu večkrat obiskala. Rad bi fotografiral obeležja, ki so na mestih nekdanjih partizanskih bolnišnic. Menda jih je kar 12.

V Snežniških gozdovih

Najlepše mi je kolesariti po gozdovih Javornikov in pod Snežnikom. Če sije sonce, je prav nebeško.

Še lepše mora biti zjutraj in zvečer, ko je sonce nizko in svetloba še lepša. A tega že dolgo nisem doživel. Do tja od doma potrebujeva več ur in sva tako tam lahko samo sredi dneva. Do teme mora ostati  dodatno  v rezervi še vsaj kakšna ura, saj se lahko zamudiva zaradi predrte gume ali celo morebitnega padca. V teh gozdovih bi bilo tavanje v temi vsaj neprijetno.

V teh mogočnih gozdovih se počutim kot drobna pikica.

Veksel

Le še kakšen dan, pa bo jesen tu tudi koledarsko. Na poti do Mašuna sem pričakoval, da bo hladneje.  Do Veksla se pot kar naprej dviga in tako sva do tu prišla s kratkimi rokavi. Kolesarjenje navkreber je vedno toplejše kot spust navzdol.

Tu je bilo le dobrih 14 stopinj, tako je bil zadnji čas, da sva oblekla dolge rokave. Zadnja leta sva postavila mejo za kolesarjenje pri 12 stopinjah. Kadar so temperature nižje, se kolesarjenju rade volje odpoveva. Tokrat naju je toplo sonce v sodelovanju s klanci zgoljufalo, da mraza nisva čutila.

Za Vekslom je do Mašuna nekaj kilometrov spusta in tu sva se zmrazila. Ogrela naju ni niti juha pred večerjo, niti vsa oblačila, kar sva jih imela seboj. Brrrrr.

Spet sva predrla

NNNekaj časa sva s kolesi imela mir, letos pa kar po vrsti menjava plašče in zračnice. Najprej sva zamenjala plašča pri Boži, kasneje sem pregledal še svoje, pa sta bila še slabša.

Že kar precej let je, kar sem nazadnje kupoval plašče. Ponudba v trgovinah se je v tem času močno spremenila, bolj revna je. Mogoče današnji kolesarji zamenjajo kar celo kolo in ne več samo plašča.

Nazadnje je bilo na Mašunu. Takole sva parkirala kolesi, zjutraj pa je bila Božina guma prazna. Ni težko, za zamenjavo pa vseeno potrebujem nekaj časa. V torbici imam vedno seboj rezervno zračnico in nekaj flik. Če nas je več ali kadar greva za več dni, pa imam seboj še dodatno zračnico. Do sedaj je še vsakič zadoščalo.

Takole je izgledal Božin plašč:

Kačji pastir

Med kolesarjenjem po gozdovih med Javorniki, Snežnikom in Babnim Poljem res uživava v naravi. Ne morem reči, da je nedotaknjena. Povsod so vidne posledice žleda, vetroloma in drugih podobnih težav, ki niso koristne za gozd in naravo.

Povsod so vidni sledovi človeka.  Kolesariva po cestah, ki so bile narejene že pred desetletji, brez njih bi bilo za naju vse to nedostopno. Grozljivo pa izgledajo cela območja, kjer je veter ruval drevesa. Debla so pospravljena, štori ležijo vsepovprek, potrgane korenine pa štrlijo kvišku. Grozljivo!

Na teh poteh s kolesa uživava v pogledih, za drobne stvari pa navadno ni prav veliko priložnosti. Saj se večkrat ustaviva, vseeno pa drobne stvari ostanejo spregledane.

Sem in tja vseeno naredim kakšno fotografijo v makro načinu. Mali fotoaparatek za ta način ni najbolj priročen. Tokrat sem ujel kačjega pastirja.

 

Medo

Na najinih kolesarskih poteh v vseh teh desetletjih medvedov nisva srečala prav veliko. Ja, nekajkrat sva jih videla, zadnje čase, ko voziva bolj v bližini doma, pa sploh ne.

V preteklih dveh dneh na kolesu pa sva ga le videla. Peljala sva se od Veksla proti Mašunu in kaka dva kilometra pred ciljem se je Boža nenadoma ustavila in dahnila “medo”. Res je bil, skoraj negiben v ovinku kakih 50 m daleč. Seveda sem se ustavil tudi jaz. Kako minuto ali dve sva počakala, da se je umaknil s ceste po grapi navzdol. Po grapi nisva več videla, pa tudi slišala ga nisva več.

Počasi sva nadaljevala, Boži sem rekel, naj pozvoni, saj ima na kolesu zvonec. Ni me slišala, najbrž je imela misli kje drugje. Ko sva prišla do ovinka, kjer je prej stal, sva ga zagledala le kakih 10-15 m stran. Jaz sem še peljal mimo, Božo, ki je bila za dolžino kolesa za mano, pa je opazil. Vidno se jo je prestrašil in odgalopiral stran najhitreje, kot je zmogel.

Kar velik je bil, videti pa je bilo, da je bil še mladosten, skratka: lep.

———-

Po gozdovih okrog Mašuna bi lahko napravil fotografski projekt samo o smerokazih. Še vedno stojijo tisti izpred pol stoletja, pa tudi še vsi ostali, ki so jih postavili kasneje.

Dva dni brez signala

Stabilno vreme je bilo napovedano in odkolesarila sva na dvodnevni izlet. Prvi dan sva prespala na Mašunu, vračala pa sva se preko Babnega Polja. Izlet je bil nekaj posebnega, saj sem že pozabil, kdaj sva bila nazadnje na dvodnevnem kolesarjenju.

Kmalu, ko sva se dvignila od jezera proti Otoškim Dolinam, sva ostala brez mobitelovega signala. Šele naslednji dan je začel telefon piskati in javljati nova sporočila, ko sva se spustila v Babno Polje.

Kakšen mir sva imala! In koliko časa je prostega, če v bližini ni telefona ali računalnika! Na Mašunu sva utegnila celo, da sva bila na gugalnici in se gugala.

Pikice in orientacija


V področje, kjer sem se namenil prekolesariti vse poti in ceste, spadajo tudi gozdovi med Javornikom in Snežnikom. Orientacija v gozdovih tam ni prav enostavna. Že pred enajstimi leti sem nabavil GPS – potem, ko sem se trikrat kar resno izgubil. Sedaj mi v glavnem kar gre, včasih pa tudi tehnika odpove.

Za lažjo orientacijo so gozdarji označili nekatera križišča. To je odličen pripomoček za orientacijo, le zemljevida s temi gozdarskimi oznakami nimam. Zanašam se na GPS, ki pa ima svoje težave.
. . .
Zanimivo, menda sem se prvič spravil fotografirati te oznake, ki jih je po gozdovih okrog Snežnika vse polno.

Dva dni po pikicah

Zgorina

Pred dobrimi trinajstimi leti sem si zadal za cilj, da bi v širšem našem območju prekolesaril vse poti in kolovoze, ki so bili takrat objavljeni v Atlasu Slovenije. Mislil sem, da bo dovolj za dve ali tri leta, pa sem se močno zmotil. Tudi sedaj mislim, da je še za dve ali tri leta, pa upam, da nisem tako v zmoti, kot takrat.

Odseke poti, ki jih še nisem prevozil, sem kmalu po začetku na zemljevidu označil s pikicami. Ni jih več veliko, so pa ostali samo še zahtevni odseki. Poti so izginile, v nekaj primerih pa je jasno, da jih tam sploh ni moglo biti. Prav vse “poti s pikicami”, ki so mi še ostale, so bodisi težko prevozne ali pa jih sploh več ni.

To je le eden od 30 zemljevidov področja, kjer kolesarim. Na tem je samo še 21 rdečih pikic, na celotnem območju, pa vsega skupaj približno 160.

Ta zemljevid sem na navadni papir natisnil še leta 2000. Videti je, koliko pikic je bilo takrat. Na kolesarjenju sem ga imel seboj neštetokrat, v vsakem vremenu. Pa je kar nekako zdržal teh 11 let. Še malo, pa bo odslužil.

Dva dneva v gozdu

Vsaka jasa naju očara

Spet sva dva lepa dneva preživela v gozdu. Kolesariva po pravih gozdovih. To ni nekaj samo po sebi umevnega. Srečna sva, da lahko to počneva.

Najlepše so poti, kjer po sredini raste trava. Pa tudi vroče ni nikoli.

. . .
Fotografije ne obvladam dovolj, da bi znal prikazati, kako lepo je bilo.

 

Na hrbtu

Vejici v soncu in senci

Poletje. Toplo je. Po kosilu se malce zlekneš, kar na klopi. Pogled proti nebu.
. . .
Stvari same ne morejo biti lepe. Lepe so šele, ko jih kot takšne dojamemo. In fotografiramo.

Prva misel je bila:”Kako bo izgledalo tole, ko pa je pa pol v senci, pol na soncu?”

Milanja

Z vrha

Dva dni sva se vozila po Javornikih, Mašunu in Milanji. Doma, v dolini, je bilo vroče, v gozdu pa je bilo za kolesarjenje prav prijetno. Polar nama je pokazal, da sva pokurila kar precej energije, a je bili vredno. Milanja z Volovjo rebrjo  je neverjetna in res bi bilo škoda, da bi tam postavili vetrne elektrarne.
. . .
Kolesarjev v gibanju ne fotografiram prav pogosto. Je prekomplicirano, pa največkrat tudi nadležno.