Dva dni na kolesu

Vrnila sva se z dvodnevnega kolesarjenja. Podobno dvodnevno kolesarjenje ponavljava enkrat ali dvakrat letno že vrsto let. Tokrat bilo čisto enostavno. Ne vem, mogoče je vzrok   v tem, da letos nisva prav dosti kolesarila ali pa je vse bolj preprosto – EMŠO.

Začela in končala sva doma, prespala sva na Mašunu, vračala pa sva se preko Babnega Polja.

V teh dveh dneh kolesarjenja v pravih gozdovih sva videla več živali. Poleg različnih manjših in večjih ptičev, ki jih ne poznava, sva videla še divji mački, več mišk, kakšno kačo in pa lisico. Dvakrat se je pred nama žival tako hitro umaknila, da je nisva mogla niti prepoznati.

 

Županov laz

Ne, ta fotografija ni letošnja. Nastala je na enem od najinih kolesarjenj od Mašuna proti Babnemu polju.

V teh gozdovih mi je najlepše. Za letošnje leto že načrtujeva, da jih bova na kolesu večkrat obiskala. Rad bi fotografiral obeležja, ki so na mestih nekdanjih partizanskih bolnišnic. Menda jih je kar 12.

V Snežniških gozdovih

Najlepše mi je kolesariti po gozdovih Javornikov in pod Snežnikom. Če sije sonce, je prav nebeško.

Še lepše mora biti zjutraj in zvečer, ko je sonce nizko in svetloba še lepša. A tega že dolgo nisem doživel. Do tja od doma potrebujeva več ur in sva tako tam lahko samo sredi dneva. Do teme mora ostati  dodatno  v rezervi še vsaj kakšna ura, saj se lahko zamudiva zaradi predrte gume ali celo morebitnega padca. V teh gozdovih bi bilo tavanje v temi vsaj neprijetno.

V teh mogočnih gozdovih se počutim kot drobna pikica.

Veksel

Le še kakšen dan, pa bo jesen tu tudi koledarsko. Na poti do Mašuna sem pričakoval, da bo hladneje.  Do Veksla se pot kar naprej dviga in tako sva do tu prišla s kratkimi rokavi. Kolesarjenje navkreber je vedno toplejše kot spust navzdol.

Tu je bilo le dobrih 14 stopinj, tako je bil zadnji čas, da sva oblekla dolge rokave. Zadnja leta sva postavila mejo za kolesarjenje pri 12 stopinjah. Kadar so temperature nižje, se kolesarjenju rade volje odpoveva. Tokrat naju je toplo sonce v sodelovanju s klanci zgoljufalo, da mraza nisva čutila.

Za Vekslom je do Mašuna nekaj kilometrov spusta in tu sva se zmrazila. Ogrela naju ni niti juha pred večerjo, niti vsa oblačila, kar sva jih imela seboj. Brrrrr.

Spet sva predrla

NNNekaj časa sva s kolesi imela mir, letos pa kar po vrsti menjava plašče in zračnice. Najprej sva zamenjala plašča pri Boži, kasneje sem pregledal še svoje, pa sta bila še slabša.

Že kar precej let je, kar sem nazadnje kupoval plašče. Ponudba v trgovinah se je v tem času močno spremenila, bolj revna je. Mogoče današnji kolesarji zamenjajo kar celo kolo in ne več samo plašča.

Nazadnje je bilo na Mašunu. Takole sva parkirala kolesi, zjutraj pa je bila Božina guma prazna. Ni težko, za zamenjavo pa vseeno potrebujem nekaj časa. V torbici imam vedno seboj rezervno zračnico in nekaj flik. Če nas je več ali kadar greva za več dni, pa imam seboj še dodatno zračnico. Do sedaj je še vsakič zadoščalo.

Takole je izgledal Božin plašč:

Kačji pastir

Med kolesarjenjem po gozdovih med Javorniki, Snežnikom in Babnim Poljem res uživava v naravi. Ne morem reči, da je nedotaknjena. Povsod so vidne posledice žleda, vetroloma in drugih podobnih težav, ki niso koristne za gozd in naravo.

Povsod so vidni sledovi človeka.  Kolesariva po cestah, ki so bile narejene že pred desetletji, brez njih bi bilo za naju vse to nedostopno. Grozljivo pa izgledajo cela območja, kjer je veter ruval drevesa. Debla so pospravljena, štori ležijo vsepovprek, potrgane korenine pa štrlijo kvišku. Grozljivo!

Na teh poteh s kolesa uživava v pogledih, za drobne stvari pa navadno ni prav veliko priložnosti. Saj se večkrat ustaviva, vseeno pa drobne stvari ostanejo spregledane.

Sem in tja vseeno naredim kakšno fotografijo v makro načinu. Mali fotoaparatek za ta način ni najbolj priročen. Tokrat sem ujel kačjega pastirja.

 

Medo

Na najinih kolesarskih poteh v vseh teh desetletjih medvedov nisva srečala prav veliko. Ja, nekajkrat sva jih videla, zadnje čase, ko voziva bolj v bližini doma, pa sploh ne.

V preteklih dveh dneh na kolesu pa sva ga le videla. Peljala sva se od Veksla proti Mašunu in kaka dva kilometra pred ciljem se je Boža nenadoma ustavila in dahnila “medo”. Res je bil, skoraj negiben v ovinku kakih 50 m daleč. Seveda sem se ustavil tudi jaz. Kako minuto ali dve sva počakala, da se je umaknil s ceste po grapi navzdol. Po grapi nisva več videla, pa tudi slišala ga nisva več.

Počasi sva nadaljevala, Boži sem rekel, naj pozvoni, saj ima na kolesu zvonec. Ni me slišala, najbrž je imela misli kje drugje. Ko sva prišla do ovinka, kjer je prej stal, sva ga zagledala le kakih 10-15 m stran. Jaz sem še peljal mimo, Božo, ki je bila za dolžino kolesa za mano, pa je opazil. Vidno se jo je prestrašil in odgalopiral stran najhitreje, kot je zmogel.

Kar velik je bil, videti pa je bilo, da je bil še mladosten, skratka: lep.

———-

Po gozdovih okrog Mašuna bi lahko napravil fotografski projekt samo o smerokazih. Še vedno stojijo tisti izpred pol stoletja, pa tudi še vsi ostali, ki so jih postavili kasneje.

Dva dni brez signala

Stabilno vreme je bilo napovedano in odkolesarila sva na dvodnevni izlet. Prvi dan sva prespala na Mašunu, vračala pa sva se preko Babnega Polja. Izlet je bil nekaj posebnega, saj sem že pozabil, kdaj sva bila nazadnje na dvodnevnem kolesarjenju.

Kmalu, ko sva se dvignila od jezera proti Otoškim Dolinam, sva ostala brez mobitelovega signala. Šele naslednji dan je začel telefon piskati in javljati nova sporočila, ko sva se spustila v Babno Polje.

Kakšen mir sva imala! In koliko časa je prostega, če v bližini ni telefona ali računalnika! Na Mašunu sva utegnila celo, da sva bila na gugalnici in se gugala.