Zvončki na bankini

Peljala sva se v Lož. Na poti tja so me čisto prevzeli zvončki ki so na več mestih rasli ob cesti v šopih in čisto do asfalta. Odločil sem se, da si jih bom med potjo tja ogledal in našel primerno mesto. Ko se bova vračala, jih bom pa fotografiral.

Na povratku vreme ni bilo ravno po pričakovanjih. Samo v avto sva se vsedla, pa se je vlilo. Padalo je tako, da brisalci niso mogli očistiti vetrobranskega stekla. Na cesto sem komaj kaj videl, kaj šele, da bi iskal prostor, kjer bi ustavil avto in da bi bili v bližini še zvončki. Že sama misel, da bi v takem nalivu ob cesti ustavil, je bila neprijetna. Tako sem odpisal misel na fotografiranje zvončkov.

Ampak za ovinkom nad Ložem je prenehalo padati, pa še prostor za avto je bil ravno tam izven ceste. Ustavil sem se, napravil pet posnetkov in prav zbežal nazaj v avto. Zagrmelo je, vsula se je sodra, da je bilo takoj vse belo.

Lahko rečem, da sem tisto minuto imel z vremenom srečo.