Takole približno izgleda, ko se skupaj z nama znajde na makadamski cesti še avtomobilist, ki ne zmanjša hitrosti. Da bi to napravil namenoma niti ne pomislim. Je pa res, da verjetno še nikoli ni bil brez avtomobila v takšnem prahu, da bi občutil, kako neprijetno je.
Večina voznikov ob srečanju s kolesarjem ali pešcem hitrost zmanjša in na ta način ne praši prav močno. Nekateri pa so do naju prav neusmiljeni.
Kurjica je hrib med Otokom in Lazami. Tja čez naju vodi pot pogosto, je ena od poti, kjer največ kolesariva.
Letošnjo jesen je še posebno lepa. S takimi prizori se poslavljava od letošnjega kolesarjenja. Kmalu bo preveč deževno ali pa mraz, da bi naju še mikalo na kolo.
Na svojih poteh po gozdovih vidiva nešteto vlak. Nekatere, novejše, so kot rane v naravi, vrezane v teren, polne kamenja, razbitih skal in vejevja. Druge pa se v naravo lepo vključujejo, skoraj so nekakšen okrasek.
Poseben užitek mi je, če se po takšni vlaki lahko spustim s kolesom. To je seveda možno le v letnih časih, ko po tleh ni listja, ki bi lahko skrivalo kakšen grd kamen. Zadnje čase tega ne počnem več, imam pa lepe spomine.
Sedaj, pozno jeseni, je ob najinih poteh veliko gob. Ne nabirava jih in le poredko kuhava.
Naju pa razveselijo, še posebno, če imajo zanimive oblike. Tintnice so zagotovo takšne. Njihova posebnost je še, da pogosto poženejo na robu ceste, kar iz peska.
Na tečaju fotografiranja Fotopraktikum se že osmo leto učimo veščine fotografranja. Ne gre nam prav dobro, saj ni nihče pričakoval, da bo trajalo toliko časa. In dlje kot smo, vedno odkrivamo nova neznana področja, ki bi jih morali osvojiti.
Fotografijo sem shranil, da bi pokazal, kako zorni kot spremeni fotografijo. S fotografijo, ki sem jo že objavil, sta skoraj popolnoma enaki, posneti z istega mesta, le zorni kot in višina fotoaparata nad cesto sta se spremenila.
Fotografijo sem napravil v prejšnjem tednu, ko je bilo še lepo vreme. Zaradi dežja bova morala nekaj dni opustiti misli na kolesarjenje.
Letošnja jesen je res nekaj čudovitega. Že tako je jesen lepa, letos pa je kar dva tedna sončno in toplo.
Pri takšnih temperaturah je res lepo na kolesu. Voziva se po cestah, ki so ob strani dekorirane z odpadlim listjem. Da bi pa takole bilo listje posuto po celotni cesti, pa je precej redko. To pomeni, da tu že nekaj ur ni bilo avtomobila.
Vsak takšen listek, ki ga s kolesom povozim, odda glas.
Te dni se takšnih prizorov res ne zmanjka. Povsod so, celo doma na vrtu, po gozdu na vsakem štoru, po Cerknici, samo še po cesti niso zrasle.
Ko sva se vzpenjala na Javornik, sva videla te smerokaze. Prvi je bil na križišču na Kurjici, ostali pa so se nizali proti Otoškim dolinam. Všeč so mi bili.
Izgleda, da so nekje na Javorniku imeli indijanci piknik.
Kot da bi bila pomlad
Ne vem zakaj se poznemu poletju, ko že ne pričakujem več lepega vremena, reče babje poletje.
več..
Fotodnevnik - ena na dan 