Po pešpoti

Najlepši del poti zadnjega trodnevnega kolesarjenja v Beli Krajini mi je bila pešpot Radenci – Damelj. Ves čas pelje ob Krki, nima vzponov.  Kljub temu, da je to pešpot, je primerna tudi za kolo. V resnici je bolj steza kot pot. Na dveh, treh mestih sva kolesa prenesla preko kamenja ali podrtih dreves, drugače pa sva se lepo peljala.

Na žalost sva jo zaradi nepozornosti v zaselku Breg izgubila. Tako sva namesto, da bi se peljala po ravnem ob reki, prešla na asfaltirano cesto preko Sinjega vrha. Čisto po neumnem sva tako morala premagati strm hrib in za naju kar veliko višinsko razliko. Sinji vrh imam v slabem spominu, saj sva ga pred leti v vročini že prevozila, ko je bila cesta še makadamska.

Pešpot ob Krki mi je všeč. Ob prvi priložnosti jo bova ponovno prevozila.

 

Tudi prihodnjič se bova tu ustavila

Ko načrtujeva većdnevno pot s kolesom, jo morava večkrat prilagoditi kraju, kjer si vnaprej rezervirava prenočišče. Po krajih, kjer rada kolesariva, ni veliko možnosti prenočevanja. Vnaprej se pozanimava, največkrat na spletu, kje bova lahko jedla ali se oskrbela s hrano. Velikokrat voziva po tako lepih in pozabljenih krajih, da ni niti trgovin, kaj šele restavracij.

Tudi na tokratnem trodnevnem izletu sva pregledala, kje bova lahko postala lačna. Tako od Ponikev do Žužemberka nisva predvidevala kakšnega bolj resnega postanka.

V vasi Krka sva se ustavila zaradi fotografiranja, pa so naju kar s ceste povabili v novo odprto gostilno. Razkazali so nam stavbo, v kateri je bilo gostišče dolga leta, sedaj pa želijo tradicijo obnoviti, dodati prenočišča, kuhinjo… Všeč nama je bila energija, ki je vela iz dekleta, ki nama jo je predstavila. Želiva jim, da bi se jim želje in načrti uresničili.