Pogača

V dnevu, ko sva prekolesarila pot od Osilnice do Vinice in še malo naprej, sva se nameravala okrepčati v Dolu. Na spletu sva našla, da so tam kar tri gostilne. Na žalost so bile vse tri zaprte.

Boža se je še pravi čas spomnila, da sva se kakšen kilometer nazaj peljala mimo kmetije, kjer je pisalo, da pečejo pogače. Obrnila sva se in res, bila je turistična kmetija. Žal je bila zaprta, še pred koncem avgusta je tam konec sezone. Pa tudi napis, da pečejo pogače ni čisto držal. Naročiti jo je potrebno en dan prej.

Tako nama je bil na voljo samo sladoled. Sedla sva, ga lizala, jaz pa sem razmišljal, koliko sladoledov morava pojesti, da bova vzdržala pot do prenočišča. Nazadnje sem vprašal,  če imajo mogoče vseeno kakšen košček kruha.

In dobila sva. Priznam, da nisem vedel, kako naj pogača sploh izgleda. Vesela sva bila, pa tudi če jo je bilo samo pol in od prejšnjega dne. S pogačo so naju rešili.

 

Do Vinice

Zadnje lepe dneve letošnjega poletja sva izkoristila še za eno večdnevno kolesarjenje. Preko Loškega Potoka in Čabra sva v dveh dneh prišla do Vinice, potem pa sva en cel dan porabila, da sva se vrnila domov z vlakom. Izbirala sva manj prometne poti, po več ur nisva srečala avtomobila. Del poti sva prevozila celo po pešpoti.

Dolina Kolpe je zelena in mirna, a dober vtis kvari ograja okrašena z rezilno žico. Kar precej kilometrov sva peljala ob njej.

 

 

Dolina Petra Klepca

Zgornjemu delu doline ob Kolpi domačini pravijo “dežela Petra Klepca”. Na najinem  zadnjem kolesarjenju sva večkrat videla podobe Petra Klepca z izruvanim drevesom. Z njim je menda pregnal Turke.

Všeč so nama te podobe, pa tudi lik Petra Klepca je pozitiven. Škoda, da je samo legenda.

 

Ob Kolpi

Dolina Kolpe je idealna za s kolesom. Seveda to velja, če greš v pravo smer – s tokom. Zaradi meje se ne da več izbirati, po kateri strani reke bi peljal. Na naši strani je edini klanec k cerkvici sveti Ane.

Bregova na levo in desno pa sta praktično neprehodna.  Slovenski hribi nad Osilnico so nekaj posebnega, takšni bolj sodijo v kakšne eksotične kraje.

Ograja

Takšno mejo sem videl samo med vzhodnim in zahodnim Berlinom, pa je od takrat že kar nekaj desetletij.

Na najinem kolesarjenju sva se spustila ob Čabranki in Kolpi. Prvi dan sva prišla do Fare. Tako sva pol dneva bila prisiljena gledati to nomogočo konstrukcijo. Preko mostičkov, ki povezujejo slovenski in hrvaški breg, nisva mogla. Ampak, še se spomnim kolesarjenja izpred let, ko smo peljali malo  po slovenski, malo po hrvaški strani, kjer je bila cesta lepša in bolj položna.

Na levem, slovenskem bregu, je takšna ograja postavljena v glavnem tik ob cesti. Res je, da je na nekaterih kratkih odsekih ni. Ampak to samo potrjuje, kako je nesmiselna. Vsaj neprijetno je, ko skozi ograjo gledaš na reko, v kateri kar na veliko mestih  cele družine in skupine kopalcev zadovoljno čofotajo. Vidno so zadovoljni in razigrani, midva pa s sva jih lahko gledala samo skozi ograjo.

 

Navzdol ob Čabranki

Po počitku in hidraciji v Babnem Polju sva šla čez mejo. Čez Kozji vrh sva prišla do Čabra, od tu naprej pa sva se do Osilnice spustila ob Čabranki.

Pot je pravi kolesarski raj. Cesta se spušča ob slikoviti in čisti rečici po dnu goboke doline.  Dolina je z obeh strani tako strma, da se najbrž ne da niti peš.j Večkrat sva se ustavila uživala v prizorih.

Ampak tu sva že začela iskati senco. V drugi polovici junija je sonce najbolj močno. Kljub temu, da naju je relativno svež zrak med vožnjo prijetno hladil, pa je na soncu že postajalo neprijetno vroče. Če se je le dalo, sva postanek raje napravila v senci.

Sv. Ana – ob Kolpi

Cerkvica Sv. Ana

Cesta po dolini Kolpe je za kolesarjenje prav prijetna. Prometa ni veliko, pot pa je lepo speljana. Le klanec k cerkvici Sv. Ane, ko se cesta dvigne za kakšnih 100 m, je za utrujene noge prestrm.

Cerkvica je na vrhu zaraščene vzpetine in je iz ceste ni videti. Mimo sva se že večkrat peljala, ustavila za ogled pa se še nisva. Navadno sva tam zadihana pila vodo in prav nobene volje ni ilo, da bi iz začrtane poti skrenila peš do cerkvice. Tokrat sva se le ustavila, saj se nama ni nikamor mudilo.

Dolina Kolpe

Pri tej cerkvico se je čas ustavil. Prav takšna je verjetno bila, ko so jo zgradili. Izognila se je vsem “posodobitvam”. Takšne so bile nekdaj verjetno tudi naše – a pred nekaj sto leti. Prav zato nama je bila všeč, pa še razgled je bil neverjeten.
. . .
Tam sva bila ravno, ko je bilo sonce najmočnejše in hkrati najmanj primerno za fotografijo.

Ornamenti v Ribjeku

Cerkvica v Ribjeku ob cesti

Pred več kot desetimi leti so obnovili cerkvico v Ribjeku. Takrat sem takšne ornamente prvič videl prav tam. Potem sem ugotovil, da so prav takšno tehniko uporabljali tudi v naših krajih.
. . .
Doma sem našel in fotografiral nekaj stavb, kjer so še vidni ostanki enakih ornamentov. Seveda bi bilo bolje, če bi se dela lotil sistematično in poslikal prav vse. Vsako leto jih je manj.

Okna cerkvice

Ornament na steni cerkvice

Vhod v cerkvico

Okna cerkvice

Kostel

Kostel

7. 8. 2011

_____________________________________________________

S kolesom sva prejšnji teden obiskala kraj, ki nama je ostal v lepem spominu. Gostišče prenavljajo. Hiša, v kateri smo spali, se niti ni preveč postarala. Vseeno čaka na obnovo.

Klanec proti gradu je še vedno pasji.
. . .
Svetloba je, kakršna je. Tam sem in ne morem čakati na boljše pogoje.

18. 6. 2000

Spust v dolino Kolpe

Omejitev 20 km/h

Prihodnjič bova šla tja gor

_____________________________________________________________________

Tura zadnjega dvodnevnega kolesarjenja naju je vodila čez Tršče. Od tam sva se spustila v dolino Kolpe, po precej strmi cesti. Bila je asfaltirana a tako zakrpana, da je bila omejitev 20 km/h. Tam sva s kolesom kršila hitrostno omejitev :-).
. . .
Slik kolesarja od zadaj je res preveč. Postale so rutina, saj je tako najenostavneje do posnetka. Pa še pozirati ni potrebno.

Po dolini Kolpe

Pogled s Sv. Ane

Prejšnji konec tedna sva v glavnem preživela na kolesu. Taborniški tabor malo naprej od Žage sva izkoristila za izgovor, da sva se odpravila na daljšo pot – Tršče, Osilnica, Žaga. Še malo naprej sva prespala.

V dobi interneta sva tik pred odhodom preverila vremenske napovedi. Pot sva lahko načrtala tako, da sva se izognila napovedanim nevihtam. Zato sva se vračala čez Kočevsko reko, Gotenico in Ribnico. In res. Ni naju zmočilo, na prvotno načrtani poti pa je bilo kar nekaj neviht.
. . .
Ko fotografiram na potovanju ali kolesarjenju, ne morem izbirati vremena. Večina posnetkov bi bila lepša ob drugem času dneva ali celo letnem času. Ampak kar je je! Takrat sem tam in poskušam narediti najboljše. In včasih se celo posreči.