Pot do Javorce

Drugi od treh dni, ko smo bili v Kobaridu in okolici, je deževalo. Vseeno smo se lahko pripeljali do slikovite cerkvice na Javorci in si  jo ogledali od zunaj. Tam okoli sva že večkrat kolesarila, nikoli pa je še nisva obiskala.

Cesta do tja me je čisto prevzela. Bolj zanimive še nisem videl. Vsekana je v zelo strm breg, tako da je na eni strani ceste stena, na drugi pa prepad. Cesta je široka za en avtomobil in pol. Srečanja dveh avtomobilov si ne znam predstavljati. Po moje mora eden  peljati vzvratno do izogibovališča, ki pa niso posejani ravno na gosto. Mi nismo nikogar srečali, pač dan je bil deževen. 

Sem se že odločil, prihodnje leto se bova po njej peljala s kolesom.

Kredenca

Breginju sva bila samo enkrat, pred 18 leti. Seveda se ne spomnim, kako je bilo takrat, pogledal pa sem takratne fotografije in jih primerjal z vtisi, ki so nastali prejšnji teden.

V muzejskem delu vasi je opazna razlika. Pred 18 leti so bile stavbe prazne, vse kar je bilo videti so bili samo zidovi. Sedaj pa so polne vsebine.

Seveda se časi spremnijajo. V Breginju me je spomnilo, da so za časa mojega življenja izginili kosi pohištva, za katere mladina najbrž še nikoli ni slišala, v naših časih pa so bili tako vsakdanji, da o njih ni ostalo nič zapisano, kaj šele da bi bila ohranjena kakšna fotografija. Le še kdo ve za kredenco, psiho, nočno omarico. Za zadnji dve še sam ne znam čisto dobro določiti, čemu sta služili.

Naključje


V sredo smo se okrog poldne odpeljali do planine Kuhinja. Od tu smo nameravali narediti krog po planinah pod Krnom.

Na planini Leskovca, kakšno uro hoda stran, smo našli psa, ki ga je lastnik apartmaja, kjer smo bili nastanili, iskal že od prejšnjega dne. Poklcali smo lastnika, ki je prišel ponj. Ne vem, kdo je bil bolj srečen: pes, lastnik ali mi.

Tri dni dopusta

Za tri dni smo se odpeljali v Kobarid. Ja, glede vremena nismo izbrali ravno pravih dni, pa je pač tako naneslo. Vseeno smo se imeli lepo in vreme nas pri tem ni skoraj nič motilo.

V sredo smo še lahko šli na planine pod Krnom. Vse naokoli so bili oblaki in megla, mi pa smo popoldne preživeli obsijani s toplimi žarki skozi luknjo v oblaki.

Pri nas doma jeseni takrat še ni bilo čutiti, na južnih pobočjih Krna pa je bilo vse rdeče ali pa zlatorumeno.

Ciklame

 

Pred dobrim tednom smo hodili po hribih okrog Kobarida. Pozornost so nam pritegnile ciklame, ki za razliko od naših tam največkrat rasle kar v šopih. Polega tega so bile vsaj dvakrat večje od naših.

Zanimalo me je, ali je to posledica dobrih pogojev za rast ali pa so drugačne od naših. S pomočjo interneta sem ugotovil, da pri nas po gozdovih raste več kot 60 variant. Vse so ista vrsta Navadne ciklame (Cyclamen purpurascens), razlikujejo pa se v podrobnostih. O tem je napisana celo knjiga.

Našel sem tudi, da so zaščitene. Dovoljeno je nabiranje samo nadzemnih delov.

Slap Kozjak

Bili smo na Kobariškem in obiskali smo slap Kozjak.

Dostop je vzorno urejen in primeren tudi za večje število obiskovalcev. V ozki soteski, kjer je večkrat visoka voda, so ga lično uredili. Vstopnino so menda začeli pobirati šele pred kratkim.

Kaj takšnega bi bilo lepo videti tudi v Rakovem Škocjanu, recimo pri Malem naravnem mostu. Tam me moti, da je vse razkopano in blatno, ker se vsakdo driča navzdol po svoji stezi.