Prejšnjo nedeljo na jezeru

Prejšnjo nedeljo je bilo tako lepo vreme, mogoče zadnjič pred zimo, da je vsakdo, ki ima čoln, le tega na jezero tudi prinesel. V vodi jih toliko še nisem videl. Bilo je res tako lepo,  sončno in čisto brez vetra, da se ni bilo mogoče upreti, da ne bi napravil vsaj kakšnega sprehoda.

Napravil sem nekaj posnetkov uživačev na vodi. Prvič sem jim zavidal.

V Rešetu

Včerajšnja nedelja je bila čudovita. Toplo je bilo, da sva spet lahko imela kosilo na terasi, kar je za november vsaj nenavadno. V Rešeto sva šla z avtomobilom, tam pa sva se prav počasi sprehajala in uživala v sončni nedelji.

Na podobno misel je prišlo še polno parov in družin, da je bilo na nasipu kar prometno. Vseeno smo bili lahko dovolj daleč drug od drugega, da se najbrž zaradi Covida ni počutil nihče ogroženega.

Spet hudoletnica?

Da je je v Vodonosu tako razrasla, mora biti pa res huda. Res je, meni se zdi, da je to kanadska hudoletnica, ki jo je pri nas povsod preveč. Tako na gosto je nisem še nikjer videl, očitno ji ugaja.

Zagledala sva jo od daleč, kar všeč nama je bila.  Ko sva prišla bliže, pa sva se zgrozila. Kaj pa če bi prerasla celo jezero? Po njivah jo je vse polno, ob avtocestah pa tudi. Če se je odločila, da bo tudi jezero njeno, smo brez moči.

Godešov laz

V Godeševem lazu je voda. Tudi to je ena od posebnosti, ki jih je videti na jezeru. Prav prijazno je in obema nama je všeč.  To je takšno majhno jezerce, ki se zdi obvladljivo in pregledno. Pa nič blata ni okrog njega.

Če se le da, ga obiščeva v vseh letnih časih in v različnem vremenu. Vsakič je prizor drugačen in nepričakovan.

Zadnji kraj iz Vrat

Sedaj jeseni so najini kolesarski izleti nekoliko krajši. Še največ se zadržujeva v okolici jezera. Prav vsakič, ko greva čez mostiček v Vratih, se tam ustaviva in napraviva nekaj požirkov vode, ki jo imava seboj. To je postalo že navada. In seveda se tudi razgledava naokrog. Tudi tu je ena od slikovitih točk jezera.

Barve listja so prav eksplodirale. Škoda, da je takšno stanje samo nekaj dni.

Voda v Pocinovemu lazu

Jezero je polno, vse je namočeno. Pa sva rekla, da je verjetno sedaj čas, da vidiva, kako v Pocinovem lazu stoji voda.

Odpeljala sva se s kolesom in res je kotanja zalita z vodo. Predvidevam, da je gladina nekaj metrov višja od jezera, do jezera pa je samo nekaj deset metrov. Lahko, da se motim, a vseeno sem mi zdi nenavadno in nerazumljivo.

Kotanja v Pocinovem lazu je menada spomladi pomembna za razmnoževanje velikega pupka. Tu ni nevarnosti, da bi ribe uničile zarod.

 

Spet na kolesu

Odkar sta se vnučka vrnila, sva pospravljala, čistila in okrog hiše opravila dela, za katere prejšnji mesec ni bilo časa. Nekaj časa pa sva potrebovala tudi za to, da sva nazaj v svojem ritmu, prehrani, opravilih…

Več kot teden dni od odhoda nisva kolesarila. Odkar kolesarim se je menda prvič zgodilo, da avgusta nisem bil na niti enem kolesarskem izletu.