Šoder

Letos imava pri kolesarjenju kar srečo: nisva še padla, predrla sva samo dve zračnici in en plašč. Dež naju še ni napral, še vedrila nisva. Tudi zeblo naji še ni. Kolesarska sezona je šele na polovici, pa vseeno –  vse  je v redu in bolje kot minula leta.

Edino šoder v Javornikih je letos bolj nemogoč, kot ostala leta. Letos sva naredila že do sedaj več kilometrov po sveže posutih poteh, kot pretekla leta v celi sezoni.

Najina pot na Mašun je bila pokvarjena na najlepših odsekih. Recimo: na Otoških dolinah sva težko sva čakala, da pribrcava do vrha klanca, na drugi strani pa naju je namesto spusta čakala grobo posuta cesta. Podobno je bilo še na Veklsu in v Stiski. Takšnih kilometrov, ki naju niso ravno osrečili, se je letos nabralo že kar precej.

 

Veksel

Prejšnji teden sva dva dni preživela v snežniških gozdovih. Prvi dan sva se povzpela do Mašuna, drugi dan pa sva se vrnila domov preko Babnega polja.

Od leta 1996 greva vsako leto vsaj enkrat na Mašun, to je že 24 let. To nama ni uspelo le leta 2012, ko sem bil v bolnišnici in 2015, ko se je v Londonu rodil vnuček. Sprva sva se na Mašunu ustavljala le mimogrede, zadnja leta pa porabiva en dan do tja, tam prespiva in se naslednji dan po ovinkih vrneva domov.

Ko zapustiva civilizacijo in običajne ceste, greva do mašuna le mimo dveh koč. Tam se navadno ustaviva in nekaj malega pomalicava. Tako je na Vekslu.

Podkalič

Dežuje že dva dni. Kar doma se morava držati. Naslednje dni bo tudi mokro. Dobra stran slabega vremena je, da bom lahko uredil fotografije, ki so nastale v sončnem vremenu.

Še nisva vajena trdega sedeža na kolesu, saj je za naju šele začetek sezone kolesarjenja. Trudiva se, da bi se ga navadila, da bi lahko čim prej  naredila tudi kakšen daljši kolesarski izlet.

Tokrat sva šla mimo Podkaliča. Lepo je videti, kako se “Ivanova zelena” dviga proti vrhu Javornika. Spodaj bukve skoraj zeleno žarijo, zgoraj pa so še čisto gole. Meja zelene se vsak dan nekoliko dvigne.

Kot po parku

V dneh s takšnim vremenom, kot je zadnje dni, se prav razveselim, če se mi na ekranu od kje prikaže slika, kot je ta. Poti okoli najinega doma so za kolesarjenje lepe, marsikje je, kot bi se vozila po parku.

Na kolesarjenje že dalj časa ne pomisliva več. Sedaj je mokro, pa tudi če bi ne bilo, je premraz. Kolesi sta že na zimskem spanju, tudi če ju še nisva očistila.

Jurjeva dolina

Izkoristila sva zadnje lepe dni. Za dva dni sva odkolesarila na Mašun. Že dalj časa greva vsaj enkrat letno na podoben izlet.  Poti ne opraviva več s takšno lahkoto kot pred dvajsetimi leti, še vedno pa nama je v veselje.

Po Javornikih je vse polno koč, hiš in podbnih objektov, ki v glavnem služijo lovcem ali pa za počitniške hišice. Skoraj vsem je videti, da je obisk lastnikov bolj poredek. Poleg tega pa jagri niso poznani ravno po čutu za lepo.

Izjema je hiša v Jurjevi dolini, ki je edina, ki je okrašena z rožami. Ko sva se ji bližala, se je Boža spomnila, so bile tam tudi pretekla leta. Potem pa sva kar nekaj časa ugibala, če bodo tudi letos. Rože so spet tam.

 

Poseka prod Kaličem

Pod Kaličem je bilo ob žledu 2014 prizadeto kar precejšnje območje. Delo je dokončal še vetrolom decembra 2017. Ni bilo druge, celo območje so očistili, ostali sta le še eno ali dve drevesi.

Tu nisva rada kolesarila. Bilo nama je, kot bi se vozila po rani. Že letos poleti pa sva na to veliko jaso začela gledati drugače. V zadnjih letih se je precej spremenila. Po njej sva se spet peljala pred dnevi in bilo nama je rajsko. Po celem območju je rast  bujna, rastlinice kar kipjo. Vse skupaj spominja na divji vrt.

Najbolj so nama bile všeč vonjave. Poleti se sonce upre, da je vožnja v klanec prav neprijetna. Zato pa so lahko razne zeli dozorele in sedaj v sončnem vremenu hlapijo dišave, kot nikjer drugje.

Vsakič, ko greva tu mimo se spomniva na prizor, izpred leta ali dveh. Na, vrhu poseke  sva ob cesti zagledala ustavljen camper s francosko registracijo. Lastnika sta razpela baldahin in pod njim zleknjena na udobna ležalnika uživala v branju knjige.

 

Pred vročino sva zbežala

Na predvčerajšnji objavi sem še v flisu, včeraj pa je bilo čez 30 stopinj. V vročini je prva misel, da bi se zavlekel v senco in se spravil v horizontalo.

V letih, ko sva še veliko kolesarila, sva ugotovila, da je v vročini najprijetneje s kolesom kje visoko v Javorniku. Tam je temperatura znosna, vlaga ravno pravšnja, senca pa nikjer boljša. Paziti je potrebno le, da s tistimi tristo metri vzpona opraviš zmerno, da se ne pregreješ. Včeraj je bilo v Cerknici 31 stopinj, na pobočju Javornika pa senca in 24 stopinj.

Na Javornikih

Pred slabim desetletjem sem večino kolesarskih poti napravil po Javornikih. Tam je tisoče kilometrov lepih makadamskih cest.

Sedaj se klancev ne veselim več, pa zato kolesariva bolj po ravnem. V septembru smo vseeno naredili izlet na Javornike. Ta fotografija je z Otoških dolin. Tam je najlaže splezati na gorsko verigo, potem pa še kar nekako gre. Uh, lepo je bilo.