Atrakcije

Atrakcije, ki si jih ogledava na najinih potepanjih, niso iste, kot jih lahko prebereva v tiskanih vodnikih ali na internetu. Začudijo, navdušijo ali včasih celo prestrašijo naju stvari, ki se marskikomu, predvsem pa domačinom, ne zdijo nič posebnega.

Na sliki je fikus, mogočno, eno samo drevo, na katerega naju ni opozoril noben vodnik ali popotnik. To je prav tista lončnica, ki je včasih pri nas rasla v vsaki pisarni. Veseli smo bili, da se ni posušila, pa tudi če je vegetirala in komajda ostala živa. Največkrat je bilo le deblo z listi na vsako stran in nismo si mogli predstavljati, da se lahko razraste v drevo.

V Palermu je to drevo razvilo deblo na površini veliko večji od naše povprečne pisarne, korenine pa so se raztezale po tleh 10 m ali pa še več na vse strani. Temu primerna je bila krošnja tega drevesa.

Pa ni bil sam, v parku je raslo kar nekaj takšnih primerkov.

Cestna zapora

V Palermu s cestnimi zaporami mislijo resno. Ne zaupajo prometnim znakom, ceste raje zaprejo s takšnimi betonskimi bloki.

V središču Palerma so glavne ulice tako spremenjene v peš cone. Takšno območje brez prometa je v primerjavi z ljubljanskim prav ogromno. Za konec tedna so pripeljali še nekaj takšnih blokov in območje začasno povečali.

Tako ne more biti težav z vozniki ki se spremembam ne morejo ali nočejo prilagajati.

Arancini

Na spletu sem prebral: Slasten riž, mehka mocarela, navdih, ki prihaja s Sicilije – božanski arancini.

V bistvu je to polnjena kroglica riža, pokrita z drobtinami in ocvrta v olju. Videla sva okrogle, koničaste, jajčaste, kdo bi vedel, v kakšni obliki se vse pojavljajo.

Meni so zelo všeč, Boži pa ne. Prodajajo jih največkrat v posebnih prodajalnicah kot hitro hrano.

V tej prodajalnici je bila izbira kar velika. Videti je bilo, da jim je bil to glavni artikel. Na voljo so bili z različnimi sredicami, polnjeni z:
– mesom,
– maslom
– slanino in pistacijo
– melancani
– skuto in trdim sirom,
– špinačo in mozzarelo,
– cele ponudbe pa niti nisem razumel.

Da si noge odpočijejo

Dan z ribjim očesom

Najboljši sladoled dobiš v Italiji

Tudi meni se zdi, da je sladoled najboljši, ko ga ližem v Italiji.

V Palermu je ponudba prav neverjetna. Na vsakem vogalu imajo velike kupe sladoledov. Vsakič je na voljo veliko vrst, ene so bolj živih barv in druge bolj rjavkastih. Tudi tam sem videl tudi tistega plastično-turkiznega, ki se mi ne zdi užiten. Na žalost sva se za sladoled odločila le enkrat. Najina jezika in želodca sta bila v Palermu z dobrotami ves čas tako zaposlena, da sladoled ni prišel na vrsto. Tisti sladoled mi je bil najboljši sladoled letošnje sezone. Ne bom poetično opisoval okusa, teksture, kremastosti, arome, vonja, barve… To mi ne gre preveč dobro od rok, v magične in lepe besede brez jasnega pomena ne verjamem. Bil pa je zares dober.

Pa še to. Matija pravi, da je sladoled v Italiji dober zato, ker v Italiji nimajo sladoleda ampak gelatto.

Namesto večerje

Namesto večerje sva spet šla na kozarec vina. Ustavila sva se pred lokalom, ki je bil za razliko od sosednjih z gosti prav oblegan. Seveda sva za poleg spet naročila en majhen krožnik sira. Pa so nama pojasnili, da zvečer strežejo eno samo jed, to je mešan krožnik prigrizkov, ki jih posrežejo poleg pijače.

Prav, pa naj bo. In so nama prinesli krožnih z 20 različnimi prigrizki. Res je bilo vsakega čisto po malo (dve takšni in dve drugačni olivi, dva koščka takšnega in dva koščka drugačnega sira, dva štruklja, dva arančina, dva koščka salame, …. Za povrhu pa še en kup pečenega krompirja in za en obrok testenin. Odlično, precej boljše, kar bi si lahko sam zaželel. Za vse skupaj je bila cena prav smešna.

V starem Palermu

V starem Palermu sva naletela ravno na snemanje filma. Velik cirkus so naredili na kraju snemanja. Do ene izmed znamenitosti, ki sva jo hotela pogledati, nisva mogla. Dostop so zaprli tudi za pešce. Pri snemanju filma večina udeležencev ves čas samo čaka. Takole so čakali statisti, da pridejo na vrsto. Priložnost sem izkoristil, da sem naredil nekaj posnetkov, o katerih bi lahko drugače samo sanjal.

Mural

Tale slika na steni štirinadstropne zgradbe je res padla v oči. Kar tako, za hec, sem jo fotografiral.

Potem pa me je doma le mučilo, kaj slika predstavlja. Šel sem na splet in seveda našel. Na fotografiji sta sodnika, borca proti sicilski mafiji, ki sta zaradi tega bila leta 1992 demonstrativno umorjena. To sta Giovanni Falcone in Paolo Borsellino, ki ju je mafija umorila v razmaku dveh mesecev.

Zanimivo. Podatke sem iskal na internetu, ko pa sem jin našel, me je tako potegnilo, da z branjem nisem mogel nehati.

Foto tečaj v Palermu

Na glavni sprehajalni ulici, ki vodi skozi središče mesta, sem zvečer opazil skupino fotografov, ki so se pripravljali, da bodo fotografirali eno od turističnih znamenitosti. Zanimivo je bilo videti, koliko so si dali opraviti okrog opreme. Začeli so že v mraku, verjetno pa so slikali nočno osvetlitev gledališke zgradbe.

Prisluhnil sem jim in ugotovil, da so nemci. Doma sem pogledal na splet in ugotovil, da gre za turistično agencijo, ki se ukvarja s fotografskimi tečaji.