V petek smo se spustili do Iške. Na poti navzdol smo videli vsaj 5 odraslih, velikih močeradov. Fotoaparat sem imel pri roki, na njem pa pravi objektiv. Vseeno mi ni uspelo fotografirati niti enega. Enkrat sem bil predaleč, drugič mi je ušel v luknjo, tretjič nisem izostril na pravo mesto, četrtega sem skoraj pohodil in skoraj padel, ….
Ta je glavo skril. Kazal je le hrbet, del repa in zadnjo taco. Saj sem pomislil, da bi ga premaknil, pa ga potem nisem.
Skratka, ni mi uspelo.
Včeraj sva dobila težko pričakovan obisk, ki sva ga dolgo čakala. Spustili smo se iz Osredka do Vrbice. Tam sta se nam pridružili še dve gospe, ki sta prišli iz Rakitne. Skupaj smo delili čokolado, napolitanke, riževe kolobarčke, navdušenje in dobro voljo.
Neuspešen sem bil pri iskanju fotografije spominske plošče v Iški, da bi jo uporabil na strani Obelezja. Iskal sem takšno fotografijo, da bi bilo mogoče prebrati napis.
Ker drugače ni šlo, sem se odločil, da jo bom fotografiral sam. Prvi poskus je bil neuspešen. Ampak letošnja pomlad je suha, kot že dolgo ne. Torej je sedaj voda tam spodaj nižja in jo bo lažje prečkati. Tudi opremil sem se, seboj sem vzel škornje.
Pričakoval sem, da bo svetloba tam takšna kot je in da lahko ne bo primerna, da bi bile črke jasne. Zato sem seboj imel fleš, kar se je izkazalo za pametno odločitev.
Vpisal in s tem odkljukal sem še eno obeležje.
Rada sva v gozdu a v družbi je pa še lepše.
V Iško smo šli z namenom, da fotografiramo enega od obeležji. A kaj, ko je bilo na drugi strani vode, kot smo bili mi. Nekaj časa smo si ogledovali, potem presojali, se odločali in na zadnje sta gospe ugotovili, da ni potrebe, da bi imeli mokro v čevljih. In kot ponavadi je obveljala njuna.
Že smo se odpravili proti domu, ko je Janez našel polivinlno vrečo. Dal jo je na noge in poskusil zakoračiti čez Zalo na drugo stran, kjer je bilo obeležje. Samo ze en korat smo bili prekratki. Res je bilo smešno a tudi tokrat sta nama prepovedali poskus, da bi suha prišla na drugo stran.
Domov smo se vrnili brez posnetka obeležja a vsi suhi. Malo bomo počakali, da voda upade in ponovno poskusili.
Takole se je pokadilo iz prašnice le trenutek za tem, ko se jo je Breda samo dotaknila.
Pred kosilom smo skočili še v Iško. Prišli smo do Vrbice, potem pa smo se kar vrnili. Bali smo se, da ćez vodo ne bomo prišli suhi.
Nekaj posebnega je hoditi po gozdu, iz katerega najbrž še nikoli niso odpeljali niti enega enega hloda.
Fotodnevnik - ena na dan 