V družbi po gozdu

Rada sva v gozdu a v družbi je pa še lepše.

Z vrečko

V Iško smo šli z namenom, da fotografiramo enega od obeležji. A kaj, ko je bilo na drugi strani vode, kot smo bili mi. Nekaj časa smo si ogledovali, potem presojali, se odločali in na zadnje sta gospe ugotovili, da ni potrebe, da bi imeli mokro v čevljih. In kot ponavadi je obveljala njuna.

Že smo se odpravili proti domu, ko je Janez našel polivinlno vrečo. Dal jo je na noge in poskusil zakoračiti čez Zalo na drugo stran, kjer je bilo obeležje. Samo ze en korat smo bili prekratki. Res je bilo smešno a tudi tokrat sta nama prepovedali poskus, da bi suha prišla na drugo stran.

Domov smo se vrnili brez posnetka obeležja a vsi suhi. Malo bomo počakali, da voda upade in ponovno poskusili.

 

Vrbica

Pred kosilom smo skočili še v Iško. Prišli smo do Vrbice, potem pa smo se kar vrnili. Bali smo se, da ćez vodo ne bomo prišli suhi.

Nekaj posebnega je hoditi po gozdu, iz katerega najbrž še nikoli niso odpeljali niti enega enega hloda.