Vse nas je presenetil park, ki je pri izviru reke Bosne. Drugačen je, kot smo pričakovali. Tam smo bili eno celo dopoldne. Sprehajali smo se po potkah in se mirno pogovarjali.
Pravzaprav se sploh nismo zavedali, da smo v parku. Čez nekaj časa sem ugotovil, da nas je lepo umiril.
Ja. V čevljih z visokimi petami noge bolijo. Tudi zato jih na ulicah skoraj ni več videti.
V Sarajevu sem srečal celoten orkester, ki je odhajal na nastop ali pa je z nastopa prihajal. Bili so enotno oblečeni, visoke pete pa je imela le redko katera. Eno punco so noge tako bolele, da je po ulici s čevlji v rokah raje hodila bosa.
. . .
Na ulici se mi velikokrat zgodi, da se zgodi najbolj zanimiv prizor ravno takrat, ko imam fotoaparat pospravljen. Trudim se, da se je vseeno vredno potruditi in premagati lenobo in tudi v takem primeru fotoaparat izbrskati, pa če je v nahrbtniku še tako globoko. Včasih vseeno uspe, da ujamem prizor.
Tokrat mi je bosonoga skoraj že ušla, zato pa so njene kolegice čez nekaj sekund pripravile pravi show.
Na tečaju Fotopraktikum je tečajnik Rado nekoč za domačo nalogo pripravil fotografije pisoarjev, ki jih je fotografiral na svojih potovanjih. Ko sem videl moško stranišče v pivnici Sarajevske pivovarne, sem se takoj spomnil njegovih posnetkov.
Včasih tudi jaz naredim kakšno domačo nalogo, ki jo dam tečajnikom na tečaju Fotopraktikum.
. . .
Na izviru reke Bosne, Vrelu Bosne, sem se spomnil, da lahko fotografiram tudi z daljšo ekspozicijo. V tem primeru mi je z zapiranjem zaslonke ob ISO 100 uspelo čas podaljšati samo do 1/8 sekunde, saj je bilo preveč svetlo. Vseeno je bila ekspozicija dovolj dolga, da je videti gibanje vode.
Na potovanju po Bosni sem se velikokrat spraševal, zakaj se mi zdijo razlike v kulturi tako velike. Ko smo bili še skupaj v eni državi, so bile te razlike veliko manj opazne. Že res, da so se kulture razlikovale, pa kaj potem. Saj se razlikujemo tudi na manjših razdaljah. Včasih se mi je zdelo vse to veliko bolj sprejemljivo, prav vsakdanje.
Ko sem opazil, da sem se spremenil, da razmišljam drugače, mi ni bilo všeč.
Tabla s toliko prepovedi mi je takoj padla v oči. Zanimivo mi je, da so prepovedi narisane nedvoumno, da je jasno, kaj je prepovedano. Marsikje sem že videl znake, kjer je bil simbol tako neposrečeno izbran, da sem moral bolj ugibati, kaj so mi hoteli sporočiti.
Pred odhodom v Bosno smo se seveda pozanimali o stanju pri znancih, ki tja redno zahajajo. Nihče nas ni opozoril na pivovarno oziroma na njeno pivnico.
Stanovali smo prav blizu pivnice in že prvi večer smo si zvečer pred spanjem zaželeli pivo. Vstopili smo v pivnico, kjer je bila živa glasba in natrpana z gosti. Tako nam je bilo všeč, da smo pivce za spanec ponovili še dvakrat.
Ne vem, če je v Ljubljani lokal s takšno kapaciteto. Pivnica je kar v dveh nadstropjih.
. . .
Naslednji dan sem v pivnico skrenil že kar sredi dneva, da sem jo lahko fotografiral v miru in brez gneče.
Most v Mostarju je res nekaj posebnega. Ko smo takole stali na njem, so mi misli uhajale. Pred dobrimi petnajstimi leti ga je nek bumbar s sodobno tehnologijo in drugačno pametjo – porušil. Kaj je razmišljal takrat? Kako na to gleda sedaj?
Kako so ga obnavljali, kako so se spopadali z občutki? Vsi naši sogovorniki so se izmaknili odgovoru. O tem enostvno niso hoteli govoriti.
S tem blogom sem začel pred skoraj devetimi leti. Nabralo se je tri tisoč in toliko prispevkov. Izoblikoval sem si svoj način dela, saj takrat ni bilo prav veliko izkušenj s podobnimi objavami. Osnovni namen mi je, da me drži v gibanju in mi ne pusti, da bi se polenil. Zaradi bloga sem moral razviti različne spretnosti, kar me močno veseli.
Na blogu We follow the sun pa sta Iva in Matija podobno zadevo naredila veliko, veliko boljšo. Prav zanima me, kako si objavljanje organizirata, pripravljata in uskladita. Z mojim znanjem in vedenjem se mi zdi, da popotniški blog ne more biti nič boljši kot je njun. Vsaj videl nisem še nič boljšega. Neskončno uživam v njunem pisanju. Najprej sta poročala s poti okoli sveta, potem sta imela enoletni premor, sedaj pa nadaljujeta z javljanjem iz Španije.
Jasno, fotografija je nastala v Bosni.
Že desetletja nama je jutranja kava ustaljen jutranja ceremonija. V Mostarju je bilo drugače, lepše in z lepšo aromo.
Ko smo hodili po Bosni smo vsake toliko časa prišli v oblak dišav. Vonj je bil zelo prijeten in tudi intenziven, kaj takšnega v naravi še nisem doživel. Hitro smo ugotovili, da gre za srebrno lipo. Listi so večji od tistih, ki jih poznamo na naših lipah, spodnja stran pa je svetlejša, srebrnkasta. Zdelo se nam je, da je v vročini lipa obrnila liste tako, da je navzven gledal svetlejši del lista.
Ko sem jo iskal na spletu, sem ugotovil, da je približno 26 vrst lip, le kakšna polovica ima tudi slovenska imena. Poleg tega je še sedem hibridov. Od tega menda v Sloveniji uspevajo le štiri vrste.
Več kot petdeset let je minilo, kar sem bil nazadnje v Mostarju. Še vedno imam lepe spomine na to mesto in z veseljem sem si ogledal stare fotografije, ki sem jih napravil takrat.
Tudi tokrat nam je bilo lepo. Res je veliko bolj turistično, lepo pa je bilo občutiti razliko v kulturi, navadah, deželi.
. . .
Počasi se prebijam skozi goro fotografij, ki sem jih napravil na poti.
Fotodnevnik - ena na dan 