Ulična umetnost

Prav v posebno veselje mi je fotografiranje ulične umetnosti, slik na stenah, ki lahko veliko povedo, največkrat pa jih spregledamo.

Občutek imam, da me prav vsako potovanje pregnete, spremeni. Z vsakega potovanja se vrnem vsaj malo spremenjen, boljši.

Tokrat, v Bariju, sem podrobno opazoval naš prihod in odhod. Na letališču nas je pričakala voznik, ki nam ga je organiziral lastnik apartmaja, kjer smo bivali. BIl je razposajen mladenič, ki nas je pričakal s starim avtomobilom. Na eni strani je bil odbijač pritrjen na karoserijo kar s selotejpom. Ko smo se z letališča odpeljali, sem pri 31 stopinjah čakal, da bo vključil klimo, on pa nič. Kar z odprtim oknom smo se peljali do mesta. Glasba po zvočkniku, ki ga je imel kot šofer kar med nogami, se mi je zdela preglasna.

Pri povratku nas je vozil isti simpatični mladec, glasba je bila enaka, okna so bila odprta, klima pa izključena. Vse stavri, ki so me ob prihodu motile, pa so se mi zdele sprejemljive, normalne. Še več, brez njih bi bil naš obisk Barjia slabši, brez občutkov.

Cinquecento

V Bariju smo na ulici videli takšen avtomobilček. Zame je bil prava atrakcija, takšnega smo imeli v naselju pred petdesetimi leti. Že takrat se nam je zdel miniaturen, da smo ga imenovali kar Boby. Tudi ta v Bariju je bil verjetno še iz šestdesetih let. Ob njem sem se zamislil, kako so zrastli avtomobili od tistih časov do danes.

Očitno je bil avtomobil atrakcija tudi za to turistko. Pozirala je svojemu sopotniku, pa sem nekaj posnetkov ukradel še jaz.

Cavatelli

Vsako najino potovanje je zanimivo tudi zaradi hrane. Že vnaprej se veseliva novih okusov in načinov priprave. Nazadnje, v Bariju, se je vse vrtilo okrog različnih vrst testenin z različnimi dodatki. Na sliki so cavatelli s klapavicami.

Zanimivo, skoraj vsakič odkrijeva kaj novega in zanimivega. Vsakič se tudi česa naučiva.

Panning

Zvečer v Bariju, ko smo že vse “opravili”, smo se kje vsedli in opazovali večerni živžav na kakšnem trgcu ali ulici.

Na misel mi je prišlo, da se že dolgo nisem poskusil v panningu. To je tehnika fotografiranja, ko s fotoapratom sledim gibanju, čas ekspozicije pa je dovolj dolg, da ostane ostro samo tisto, kar se je gibalo.

Prav zabavno je bilo, delež sprejemljivih fotografij pa je večji, kot sem pričakoval.

Ušesca

Takšni vrsti testenin pravijo v Bariju orecchiette, mi pa smo to prevedli v ušesca. Delajo jih kar na ulici, tam jih tudi prodajajo. Iz testa najprej naredijo za mezinec debel svaljk. Od tega z nožem odrežejo košček in hkrati potegnejo nož, da se testo splošči. Če se ob tem ne zvije dovolj, mu pomagajo še s prstom. Potem jih samo še posušijo.

Kot “primo” so na jedilniku v prav vseh restavracijah, ki smo jih tam videli. Nam so bili zelo všeč.

V Bariju sva bila že pred štirimi leti. Takrat sem posnel spodnji video. Prejšnji teden sem prav na istem mestu videl isto gospo, ki je ravno tako med klepetom izdelovala ušesca.

Kolesarski ogledi

V Bariju smo bili pet dni. Dovolj časa smo imeli, da smo spoznali, kako zapleten je sistem ozkih uličic starega dela mesta. Vsi štirje smo imeli težave z orientacijo. Na začetku smo se kar nekajkrat znašli na kakšnem kraju, ki ga nismo pričakovali. V ozkih prehodih tudi GPS ni bil v kakšno veliko pomoč.

Mogoče je to razlog, da smo v Bariju srečali tako veliko turističnih skupin. Imeli smo občutek, da vsak pravi turist potuje v skupini z vodičem.

Zanimivo mi je bilo, da je bilo v Bariju tudi veliko turističnih skupin, ki so si mesto ogledovale na kolesih. Z vodičem so se prerivali po ozkih uličicah starega dela mesta, pri turistično bolj zanimivih točkah so se ustavili, zbrali in nato sledili razlagi vodiča.

Kolesarjenje imam zelo rad, vendar me ni niti za trenutek zamikalo, da bi se jim pridružil. Moje kolesarjenje po naših gozdovih ne more biti bolj drugačno od tega, kar sem videl tu.

Na jugu

Vrnila sva se iz Barija, z juga Italije. Poleg tega, da so dnevi tam še vedno vroči in suhi, je tudi promet na ulicah precej drugačen od našega.

V starem delu mesta, kjer smo stanovali, so ulice precej ozke. Že tako ozke ulice do polovice zapolnijo še mize restavracij, saj drugega prostora ni. Domačinov in turistov je sedaj še dovolj. Med njimi in mizami pa švigajo kolesarji,takšni s skiroji, motoristi s težkimi motorji, sem in tja celo kakšen avto.

Pa ne da je to prepovedano in da vozniki ne spoštujejo omejitev. Takšna vožnja je dovoljena, na ozkih ulicah sem posnel celo par policajev. Njuna motorja sta bila še najbolj primerna za avtocesto.

. . .

S snemanjem takšnih “filmčkov” je križ. Ko opazim, da bi bil posnetek lahko primeren, je vse že mimo. Traja le sekundo ali dve. Tako hitro se še obrniti ne morem, kaj šele, da bi fotoaparat vključil, nastavil in prinesel k očesu.

Poskusil sem tudi tako, da sem čakal v zasedi, pripravljen. Takrat po pol ure ni bilo nikogar. Naveličal sem se sam, še prej pa tisti, ki so me čakali. Prej ali slej obupam in fotoaparat pospravim. Redno se naslednji trenutek izza ovinka pripelje kolesar ali motorist.

Alberobello

Na zadnjem potovanju v Italiji naju je napol po naključju zaneslo tudi v Alberobello.

Tu pa so naju presenetile majhne, bele kamnite hiške s prišiljenimi strehami in odprtino za dim. Imenujejo jih truli.Izgledalo je kot v pravljici. Vse hiške so približno enako velike. Menda jih gradijo že nekaj sto let. Tudi tiste, ki so jih naredili zadnje čase, se dobro vklapljajo med ostale.

Zgrajene so iz kamna. Zidovi so dovolj debeli, da je v hiški poleti hladno, pozimi pa znosno mraz.

Čudila sva se, da jim jih je uspelo ohratniti takšno število hišk.

Ulična tržnica

V južni Italiji je življenje na ulici precej drugačno, kot smo ga vajeni pri nas. Za primer: pri nas sploh nimamo tržnice, v starem delu Barija pa prodajajo sadje in zelenjavo kar na uličnem vogalu.

Za nekatere stvari, ki bi jih lahko izbrala tam, še danes ne veva, čemu služijo. Všeč so nama bili sušeni paradišniki, olive. Priljubljeno je nekakšno perje od repe, ki ga uporabijo v jedeh s testeninami, kisano pa sem dobil tudi v odličnem sendviču.
. . .
Tale mama se je odpravila po zelenjavo s svojo Vespico kar v natikačih. Da je našla najlepšo karfiolo, si je vzela dovolj časa. Premetala je celo košaro, tako sem lahko napravil kar precej posnetkov. Ves čas jo je na Vespici pri nogah čakal potrpežljiv psiček.