Po gozdovih, kjer kolesariva je vse polno koč. Nekatere so lovske, ostalo pa so počitniške hišice, za katere bolj ali manj skrbijo posamezni lastniki. Prav poredko se nama zgodi, da so pri koči ljudje ravno takrat, ko peljeva mimo.
Nekateri lastniki so duhoviti.
Na najinih kolesarjenjih obredeva vse spomenike in obeležja. Za spletno stran Obeležja sem skoraj vse fotografije napravil na kolesarjenjih. Le nekaj obeležij od 260 je takšnih, da sem jih obiskal z avtomobilom.
V torek sva krenila na večdnevno kolesarjenje. Nameravala sva navzdol po Kolpi in navzgor ob Krki. Za tak načrt sem se opremil z zemljevidi in načrtom poti za GPS tako, da bi kar najmanj časa preživela na glavnih cestah.
V Babnem Polju sva predvidela prvi postanek. A ravno za ta dan je lastnica zaprla edini bife daleč naokrog. Na srečo .je čez cesto dobro založena trgovina.
Kljub za naju zgodnji uri, je že bilo vroče in do Babnega Polja sva porabila že vse zaloge vode. Vedela sva, da bova naprej kar precej daleč vozila, ne da bi šla mimo kakšne trgovine. Zato sva na Babnem Polju dodobra odžejala in se založila z vodo za naslednjega pol dneva. S štručkami in bananami sva poskrbela še, da sva nadomestila energijo, ki sva jo porabila za pot od doma do tu.
Ne, ta fotografija ni letošnja. Nastala je na enem od najinih kolesarjenj od Mašuna proti Babnemu polju.
V teh gozdovih mi je najlepše. Za letošnje leto že načrtujeva, da jih bova na kolesu večkrat obiskala. Rad bi fotografiral obeležja, ki so na mestih nekdanjih partizanskih bolnišnic. Menda jih je kar 12.
Najlepše mi je kolesariti po gozdovih Javornikov in pod Snežnikom. Če sije sonce, je prav nebeško.
Še lepše mora biti zjutraj in zvečer, ko je sonce nizko in svetloba še lepša. A tega že dolgo nisem doživel. Do tja od doma potrebujeva več ur in sva tako tam lahko samo sredi dneva. Do teme mora ostati dodatno v rezervi še vsaj kakšna ura, saj se lahko zamudiva zaradi predrte gume ali celo morebitnega padca. V teh gozdovih bi bilo tavanje v temi vsaj neprijetno.
V teh mogočnih gozdovih se počutim kot drobna pikica.
V Arizoni so ceste ravne, da gredo kar v piko. Na to se spomnim vsakič, ko se peljem iz Babnega Polja, tudi če je cesta desetkrat ali celo stokrat krajša.
. . .
Verjetno bi moral zoom nastaviti na širši kot, da bi bil vtis globine še močnejši.
Zgorina
Pred dobrimi trinajstimi leti sem si zadal za cilj, da bi v širšem našem območju prekolesaril vse poti in kolovoze, ki so bili takrat objavljeni v Atlasu Slovenije. Mislil sem, da bo dovolj za dve ali tri leta, pa sem se močno zmotil. Tudi sedaj mislim, da je še za dve ali tri leta, pa upam, da nisem tako v zmoti, kot takrat.
Odseke poti, ki jih še nisem prevozil, sem kmalu po začetku na zemljevidu označil s pikicami. Ni jih več veliko, so pa ostali samo še zahtevni odseki. Poti so izginile, v nekaj primerih pa je jasno, da jih tam sploh ni moglo biti. Prav vse “poti s pikicami”, ki so mi še ostale, so bodisi težko prevozne ali pa jih sploh več ni.
To je le eden od 30 zemljevidov področja, kjer kolesarim. Na tem je samo še 21 rdečih pikic, na celotnem območju, pa vsega skupaj približno 160.
Ta zemljevid sem na navadni papir natisnil še leta 2000. Videti je, koliko pikic je bilo takrat. Na kolesarjenju sem ga imel seboj neštetokrat, v vsakem vremenu. Pa je kar nekako zdržal teh 11 let. Še malo, pa bo odslužil.
Fotodnevnik - ena na dan 