Letošnjo prireditev Kolesarjenje po Menišiji so pripravili mladi organizatorji. To se je poznalo tudi pri udeležencih, veliko je bilo mladih.
Saj ne, da je hudo, a prišlo mi je na misel, da je cela skupina udeležencev na tej fotografiji skupaj nabrala približno toliko let kot jaz sam.
Kolesarjenja po Menišiji se vsakič udeleživa, če le nisva kje v tujini in če ravno ni epidemije. Letos nama je uspelo.
Ta dogodek se je razvil iz izletov družbe po Koželjškem grabnu. Prve fotografije takšnega izleta imam iz leta 2000 in smo ga večkrat ponovili. Kasneje je postal datum vnaprej določen, dodali so krajšo varianto za otroke, označili progo. Od tedaj se ga vsako leto udeleži kar lepo število kolesarjev.
Pogledal sem fotografije kolesarjenja v Koželjškem grabnu leta 2000. Zbodlo me je, da je imela čelado točno polovica udeležencev. Letos so čelado nosili prav vsi kolesarji.
Kljub temu, da veva, kakšne poti za kolesarjenje so nama najbolj všeč, nisva preveč izbirčna. Tudi ta pot pod Bezuljakom zadošča kar večim najinim kriterijem dobre poti.
Če le moreva izbirati, se odločiva za makadamsko pot, ki ni prometna, da lahko voziva vštric in ni preveč strma. Če po sredini raste trava, je pa sploh lepo.
. . .
Fotografiral sem, ker sem opazil tako veliko razliko osvetljenosti med delom, ki je bil še obsijan s soncem in delom, ki je bil v senci črnih oblakov. Čez dobro uro je zaradi njih nastal hud naliv.
V sredo sva se vračala s kolesarjenja, ko je brez napovedi začelo deževati. Zatekla sva se v gostilno, boljšega zatočišča si ne morem niti predstavljati.
Odločila sva se, da bova čas izkoristila za kosilo. Po skoraj dveh urah je nehalo deževati, da sva se lahko odpravila naprej proti domu.
Na Rakeku je padalo kot iz škafa, v Cerknici pa ravno toliko, da je zmočilo asfalt.
Takole se je nekaj dni nazaj v Vodonosu na gladini nabral cvetni prah.
Kolesarila sva po gozdu, po praznih makadamskih cestah. Kdo ve, najbrž danes tam še ni bilo avtomobila. Ne da bi mislil na to, vedno voziva po delu cestišča, ki je najbolj gladek. še posebej sedaj, spomladi, so nekje kolesnice bolj gladke, kot če bi bile iz asfalta.
Takšne kolesnice so bile včeraj čisto rumene. Na njih se je nabral cvetni prah in jih praktično prekril. Za kontrast pa so bili deli cestišča s peskom, kjer cvetnega prahu ni bilo. Cvetni prah se je lepil na gume, da so bile čisto rumene.
Na svojih kolesarskih izletih že več kot trideset let nabiram fotografije obeležji vseh vrst.
Spomenik na tej fotografiji je posvečen beli stavbi, ki se podira v ozadju.
Pri fotografiranju, pa tudi drugače v življenju, se trudim, da bi se ognil klišejem in podobnim uveljavljenim izbiram. Trudim se da naredim fotografije drugačne, kot sem jih vajen. Če ne gre drugače uporabnim vsaj neobičajen zorni kot.
Na jezeru se mi je vse zdelo nekako nerealno. Barve so bile močne, kot nastanejo, če nisem dovolj previden z drsnikom za barvitost. Za povrhu so bili še oblački takšni, kot jih poznam iz risank.
Mogoče mi je pa Covid povečal občutljivost na barve. Zakaj pa ne, če mi je onesposobil vonj. Saj pravijo, da je v naravi vse v ravnotežju.
Tisti del leta je, ko je vsak dan bolj zeleno. Včasih se mi zdi, da se barva gozda samo v nekaj dneh spremeni tako, kot bi razneslo bombo zelene barve. Še posebno bode v oči prav poseben odtenek zelene, ki ji rečeva “bukovo zelena“.
Kdo bi si mislil, da je že štiri tedne od takrat, ko sva bila nazadnje na kolesu.
Fotodnevnik - ena na dan 