Zalake

Rada greva po poteh, kamor naju zanese bolj poredko. Nekje se takšne poti zaraščajo, še nekaj let, pa bodo neprehodne.

Včerajšnji dan je bil sončen in hladen. Ob nedeljah so vse poti, ki vodijo na Slivnico, polne pohodnikov. Raje smo se odločili za Zalake. Tako smo v več kot dveh urah srečali samo enega, večino poti pa ni bilo v svežem snegu niti sledi ostalih sprehajalcev.

To pa je tudi ena zadnjih fotografij, ki sem jih napravil. Zaradi neprevidnosti so se mi pri fotoaparatu odprla vratca, baterija je padla ven, jaz pa tega nisem opazil. Seveda fotoapart ni bil več uporaben, a sem mislil, da se je baterija samo spraznila. Tako sem sedaj brez baterije.

Do včeraj sem bil prepričan, da se to ne more zgoditi.

Po najinih poteh

Najlepše se počutiva na najinih običajih poteh po gozdovih. Le redko koga srečava. Če pa je pot poprhnjena s snegom tako, kot je bila včeraj, pa opaziva komaj kakšno sled. Tudi če dnevni sprehod opraviva sredi dneva, je komaj zaznati, da je bil tam že kdo pred nama.

Včeraj sva opazila, da se med takim sprehodom veliko pogovarjava, precej več kot doma, ko sva vsak na svojem kavču. Obema nama je veliko do tega, da vsaj nekaj ur prav vsak dan preživiva na takšnih poteh.

Barvito

Ena od poti, po katerih greva skoraj vsakodnevno, je od včeraj bolj barvita. Nekdo je tam odvrgel veliko, živo zeleno vrečo, polno smeti. Povzročila je, da sva se klanca lotila precej bolj dinamično.

Kaj naj naredim? Predvčerajšnjim sva srečala domačina, ki je veje s prikoliice odvrgel ob cesto. Niti nerodno mu ni bilo. Ob tej vreči se bodo verjetno kmalu začele nabirati še ostale smeti.

. . .

Po nekaj tednih je bilo to prvič, da seboj nisem imel fotoaparat. Na srečo telefona nikoli ne pustim doma.

Po medvedovih stopinjah

V nedeljo smo se zgodaj odpravili na potep po medvedovih stopinjah. Pot je res lepa. Čutil sem, da hodim po poteh, ki so pred časom služile v drugačne namene.

Že ko smo se vračali, je začenjalo snežiti. Ko pa sva prišla domov, se je vsulo. V nekaj minutah je bilo vse belo. Sneženje se je potegnilo do večera in najbrž je to letošnje najobilnejše sneženje.

Ob cesti

Pri nas ni nič po ravnem. Ceste in poti so vsekane v bregove, po bregovih pa raste resje, teloh in druge rožice. Tako imam lepe prizore kar v višini oči, še skloniti se mi ni potrebno.

 

Toliko toplega vremena je že bilo letos, da so se rožice zbudile. Teloh je že v zreli fazi, resja pa razveseli oko, kamor pogledam. Postaja pisano, še zaplate maha so postale bolj intenzivno obarvane. Najlepši so ravno bregovi ob cestah.

Proti Marofu

Od stare ceste med Cerknico in Martinjakom se proti Marofu odcepi pot, ki se mi zdi nekaj posebnega. Precej je drugačna od podobnih poti, ki so v okolici.

Pot poteka po grabnu, ki je kakšna dva metra pod terenom. Ugibam, da se je spustila na ta nivo zaradi večstoletne uporabe. Sedaj je precej samotna, le kakšen traktor zaide nanjo.

Menda tu naredim fotografijo prav vsakič, ko greva mimo.

Resje v polnem cvetju

Dnevi v začetku marca so bili lepi. Prav vsak dan sva zunaj preživela po več ur. Letos so naju poleg teloha očarale še blazine resja.

Všeč nama je, pa naj ga gledava od daleč ali od blizu.

In ko sva bila malo bolj pozorna, sva opazila, da je nekje resje nežno roza, le malo stran pa močne vijoličaste barve.

Tako imam za prvič, ko bom srečal Jošta, že pripravjeno vprašanje: Ali so to razlićne vrste, ali pa je to odvisno od tal in drugih pogojev.

 

S flešem v sonce

Ob torkih imamo tečaj Fotopraktikum. Tam se trenutno učimo, kdaj in kako si pomagati s flešem na fotoaparatu. Najkasenje v ponedeljek moram pripraviti primere, ki jih bom na tečaju pripravil.

Zadnje čase sem čisto obseden s telohi, ki ravno sedaj krasijo gozdove nad hišo. Seveda je med sprehodom prišlo kar smo od sebe, da sem za model uporabil teloh. Posvetil sem ga s flešem, da je osvetljen kot sonce in tako dobil enega od posnetkov, ki jih bomo analizirali na tečaju.