Vročina

Zadnje dni nam je vroče. Pri nama sta vnučka, dneve v glavnem preživljamo kar v dnevni sobi. Ob zaroletanih oknih upamo, da se ne bo preveč segrelo. Prikrajšani smo za igro zunaj, na igralih, za sprehod na sladoled in podobno.

Ko se shladi, je že prepozno in na sporedu so drugačne aktivnosti.

Paradižnikova omaka

Vsak dan kakšna jed ostane: ko pečeva na žaru, ostane kakšna rezina bučke ali jajčevca. Ko izprazniva kozarec slanih ičunov, ostane olje. Pri paradižnikovi solati sta ostala še dva cela paradižnika.

Skuhava testenine, iz ostankov narediva omako, dodava začimbe, mlado čebulo in parmezan, pa je odlično poletno kosilo na mizi.

Še se bo treba učiti!

Naloga fotografiranja 32 mm velike broške za Stareslike je sprva izgledala čisto enostavna. Izbral sem primerno mehko osvetlitev, izmeril jakost svetlobe, precej zaprl zaslonko in napravil nekaj posnetkov. Fotografija broške je bila čisto po pričakovanjih in sprejemljiva.

Potem pa sem zagledal, da broškin okvir na fotografiji  ni videti  tako gladko spoliran, kot je v resnici. V njem vidim vse mogoče, Božino rožo, vrata na teraso, tudi sebe.

Poskusil se m s fotografiranjem v šotorčku. Tako naj bi ne bilo odsevov na gladkih površinah. Tudi tokrat nisem bil zadovoljen. Na poševnih stenah okvirja so vidni odsevi delov broške, ki jih tako ni mogoče odpraviti.

Potem pa se je začelo. Prešinilo me je, da je lepota te broške ravno v trodimenzionalnosti. Po globinini meri kakšen centimeter in vsi elementi, vključno z okvirom se raztezajo v globino in se prekrivajo. Kako to prikazati?

Seveda, ne frontalno, ampak od strani in z usmerjeno svetlobo, da bodo nastale mehke sence.

Tako se trodimenzionalnost broške lepše vidi ampak izgubili sem lepoto, ki je vidna samo frontalno.

Poskusim še enkrat: majhen vir svetlobe pod kotom, da bodo sence ostre, broško s treh strani obkrožim s črnim filcem, da bo res samo en vir svetlobe in sence močne. Spet poskusim napraviti frontalni posnetek.

Figo, ni uspelo. Nisem pa obupal, še se bom učil.

Fotografiranje na terasi

Za Stareslike sem spet fotografiral nekaj starih predmetov. Studio sem si napravil na terasi. Da sem za ozadje napel staro črno zaveso, sem si pomagal kar z grabljami in metlo. Senčnik, ki mi je svetlobo zmehčal in me branil pred vročino, ni ravno nevtralne barve. Zato mi je predmete nekoliko obarval. Upam, da bom s Colorchecker lahko nastavil barve tako, kot morajo biti.

Na srečo sem delo opravil še pred najhujšo vročino.

Živa muha

Muh se ne manjka, vedno je kakšna preveč. Pa mi je kapnilo, da jih še nisem fotografiral.

Žive so za fotografiranje prehitre, ča bi bila mrtva pa bi bila najbrž speštana. Saj s prostim očesom tega najbrž niti ne bi bilo videti, ko pa bi jo povečal, bi ji mogoče celo manjkala glava.

Torej muha mora biti za fotografiranje živa. Ujel sem jo, prijel za noge in ko se je nekoliko umirila, napravil nekaj posnetkov.

Jezero se budi

Ko je sonce še za Slivnico, so na jezeru čisto pri tleh rahle meglice. V nekaj minutah jih sonce posuši. Iz najine dnevne sobe je videti, kot da bi bilo jezero polno vode.

Pa ni! Jezero je čisto suho, temperature čez dan so že tedne takšne, da se vse posuši. Ko sva po jezeru nazadnje kolesarila, je bila pot tako suha, da sem se moral ogibati širokim razpokam. Kljub temu so tla dovolj vlažna, da zgodaj zjutraj nastane takšna meglica.

Zelen vrt

Na najinem vrtu, ki ga z velikim veseljem ureja Boža, je še sedaj tako zeleno. Vremenske napovedi obetajo še višje temperature in še močnejšo sušo. Pri nama se to še bolj pozna, ker je vrt narejen na nasutju.

Vrt pa ni samo zelen. V njem je veliko življenja. Poleg žuborenja mini mini potočka v ribnik in brenčanja sosedovih čebel, sta v njem še oba vnučka, ki se niti za trenutek ne ustavita, niti jima ne zmanjka navdušenja.

Zobatec s profila

Precej petkov sem na tej strani objavljal fotografije rib, ki sem jih slikal čisto od spredaj. Pokazale so se takšne, karšnih nikoli ne vidimo. Celo Matic, prodajalec v potujoči ribarnici, je bil presenečen.

Tokrat pa sem s profila slikal zobatca. Menda so takšne pike značilne prav za jadranskega zobatca.

Večnamenska banjica

Kar na vrtu sem s pomočjo črne krpe, ki jo vozim za podlago prtljažnika v avtu, sem napravil to fotograijo večnamenske, pločevinaste banjice. Za to fotografijo se mi je zdelo, da je kar uspela. Videla se je tekstura, ostrina je bila zadovoljiva po globini, svetloba je bila približno prava, torej bi morala biti fotografija primerna za objavo na Stareslike.

Potem pa so mi prinesli podobno banjico, le da je bila večja. Tisti trenutek me je prešinilo, da ta fotografija ne kaže, kako je banjica velika. Lahko bi bila dolga nekaj centimetrov ali nekaj metrov.

Kaj naj bi dodal na fotografijo, da bi bile dimenzije bolj jasne? Nič pametnega mi ni padlo na misel, dokler se Boža ni domislila, da bi bil star stol še najbolj primeren. Ponovil sem posnetek še s tem dodatkom.