Ta je bila zadnja. O tem sem že vse napisal. Na začetku jih je bilo toliko, da sem mislil, da jih bo dovolj za vedno. Motil sem se. Vseeno so zdržale ohoho let.
No, ko sem jo prinesel iz kleti, ni bila nič kaj ugledna. Preden takšno odprem, lahko samo ugibam kaj bo. Pa se je izkazala, zdržala je do konca.
Izgleda, da je vino na tem blogu kar pogosta tema. Prešetl sem prispevke na temo vino, več kot štirideset jih je. Ob pregledovanju so se mi včeraj cedile sline.
V skeniranju imam star album. Sestavljen je iz 40 listov. V njem so fotografije iz prve svetovne vojne, z ruske in soške fronte. Kar nekaj ur bom presedel z njim. Če bomo le dobili kakšno zgodbo ali podatke, ki so vezani na slike iz albuma, jih bomo objavili na strani Stareslike.
Fotografije sem že poskeniral. Album in razpored fotografij na strani s podnapisi pa bom ohranil tako, da jih bom fotografiral. Da bodo fotografije posameznih listov med seboj konsistentne, bo zahtevalo kar nekaj dodatnega napora in časa.
Na prednji strani albuma je pritrjena značka.
Za hišo imamava čisto majhen vrt. Pozimi izgleda še manjši. Na njem Boža vsako leto z velikim veseljem pridela dovolj zelenjave za poletne mesece. Celo krompir, ki tu zraste, nama zadostuje kar za nekaj časa.
Pozimi vrt počiva. Zjutraj je prvi pogled usmerjen preko vrta na jezero in naprej na Javornike in Snežnik. To jutro je bil pogled zaradi sneženja zabrisan. So pa bile videti sledi parkljev velikih košut, ki so prišle pogledat, če je kaj za pod zob. Privoščile so si ohrovt neke čudne vrste, ki je bil za naju pretrd.
Na tečaju Fotopraktikum je bila za zadnji dve domači nalogi črno-bela fotografija. Dobil sem lepe fotografije. Poskusil sem še sam. Da bo nekoliko drugače, sem Božin fotoaparat nastavil na črno-belo in napravil nekaj posnetkov. V glavnem so me prav razveselili.
. . .
Skodelici za čaj sva kupila pred skoraj devetimi leti. Od takrat sta stalno v uporabi. Sedaj, ko smo več doma sta uporabljeni zagotovo večkrat na dan. Ker sta postavljeni na pravo mesto, jih včasih mimogrede uporabim tudi za vodo. Kadar jim Boža iz notranjosti ostrga oblogo, ki jo pušča čaj , sta še vedno kot novi.
Hobotnica je na najini mizi bolj poredko. Glavni razlog je, da je vedno prevelika samo za naju. Če pa nas je več….
V teh corona časih so najina kosila odlična. Vsako je nekaj posebnega, kot da bi hotela kompenzirati ostale užitke, ki so sedaj nedostopni ali pa celo prepovedani. Nič hudega. V naoljen pekač nareževa čebulo, krompir, po vrhu še odmrznjeno hobotnico. Pokrijeva s folijo in pekač pustiva v pečici na 200 stopinj za eno uro in pol.
Petek je. Odkar so ti čudni časi z virusom, so naju navadili, da sva doma in da se drživa reda. V petek pride v Cerknico potujoča ribarnica. Vsakič in redno kupiva rib vsaj za dva ali celo tri dni. Od poletja menda nisva manjkala niti enkrat.
Pozimi si lahko privoščiva večje ribe, saj jih lahko spečeva v pečici. Kupujeva vedno večje in večje, ki vedno bolj zapolnjujejo pekač. Sedaj morajo v pekač že diagonalno.
Zadnje čase večkrat spečeva ribo skupaj s krompirjem in zelenjavo, ki ju prej malo prevreva. Tako se nama zdi, da se vse skupaj lepše speče.
Nad potujočo ribarnico sva navdušena a se vsakič spomniva na čase, ko je bila v Cerknici še stalna ribarnica.
Mmmmm… Včasih pomislim, da ob takih jedeh ni prav nič težko biti vegetarianec. Prej nasprotno.
Najprej se nekaj dni pogovarjava, da že diši po pomladi. Potem praviva, da mogoče pa le prihaja prava zima. Obojega se veseliva.
Zapadel je kakšen centimeter snega. Takole je pred vhodom v najin dom. Trave so čisto zimske, kar je za januar čisto prav. Ko je snežilo, je bilo tako lepo, da sva se oblekla in šla na sprehod po Cerknici. Spustila sva se po klancu le kakšnih 25 m nižje, pa je bilo že toliko topleje, da snega ni bilo.
Tale nesreča, ko je pri nama na vratih peči počilo steklo, ni bila kar tako. Skoraj štiri tedne sva se zaradi tega grela s centralno kurjavo in sedaj sem še bolj prepričan, da mi je peč všeč.
Pa je steklo za na vrata peči končno le prišlo. Vrata peči so v bistvu v celoti steklena, le notranji okvir je kovinski. Visoko je 80 cm, izpostavljeno visokim temperaturnim spremembam in še polkrožno zavito. Že embalaža, v kateri je prišlo do naju, je vredna spoštovanja.
Med Božičem in Novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo.
Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo.
