Brogovita od blizu

Brogovita že odpira svoje drobne cvetke, ki so združeni v socvetje. Na enem od sprehodov sem jo zagledal in si od bliže ogledal delno razcveteno socvetje in nato še en sam cvetek. Čisto me je prevzel.

. . .

Cvet sem vzel domov. Enega samega cvetka nisem mogel fotografirati, ker s svojo opremo ne zmorem potrebne povečave. Odločil sem se za tale šopek cvetov in s tem se je začelo.

Ozadje je bilo hitro izbrano, nikakor pa nisem tega šopka mogel postaviti, da bi bil prav obrnjen. Uporabil sem ščipalke. Pri takšni povečavi je globinska ostrina čisto majcena. Tu sem uporabil zaslonko f22, pa še ni dovolj ostro. Seveda je bilo svetlobe premalo. Pomagal sem si s flešem, ki je bil od cvetov oddaljen le nekaj  centimetrov na desni. Tako svetloba ni bila preveč trda. Da ni bila čisto usmerjena in da so bili osvetljeni tudi cvetki na levi, sem le nekaj centimetrov levo postavil še aluminijasto folijo.

Pripraviti in poiskati sem moral baterije za fleš, oddajnik in sprejemnik za proženje fleša, pa kabla in baterije zanju. Dovolj sta bili dve stojali – za fleš in za fotoaparat. Na macro objektiv sem dal dva obročka, ki sta lečo odmaknila 26 mm od fotoaparata in sem s tem dosegel še večjo povečavo. Aja, cvetki so veliki 2-3 mm.

Ostril sem lahko le ročno, brez avtomatike. Slika je bila pretemna, da bi na zaslončku lahko videl, kje točno bo slika ostra. Zato sem si pomagal z ročno svetilko. Ekspozicijo sem hitro našel, z ostrenjem pa ni šlo tako gladko.

Posnetek je trajal samo stotinke sekunde, uporabljene pripomočke pa sem potem pospravljal vsaj pol ure.

Brancin


Zanimivo mi je, da rib nikoli ne pogledam od spredaj. Če bi mi kdo naročil, naj ribo narišem, bi jo tako, da bi bil viden levi ali desni bok. Mogoče so ribe ravno zato od spredaj tako grozno grde.

To je brancin. Če bi bil slikan s strani, bi bil čisto v redu riba.

Za fotografiranje ribe niso najbolj prijetne. Prekladam jih po podlagi, nikakor nočejo stati tako, kot bi želel. POgosto se nekako izmuznejo ali spodrsnejo. Potem bi moral s  takšnimi rokami prijemati fotoaparat. Fuj. Ampak vsakič, ko jo malo premaknem in popravim, pa tudi ne morem v kopalnico.

Posajeno!

 

Boža je danes na vrtu “naflancala” še nekaj sadik. Tako na vrtu že raste:

  • brokoli
  • brstični ohrovt
  • cvetača
  • krompir
  • šalotka
  • blitva
  • korenček
  • rdeča pesa
  • grah
  • rukola
  • radič solatnik
  • česen
  • por
  • solata

Najbrž sem kakšno stvar izpustil. Ampak Boža pravi, da pride kasneje na vrsto še: paradižnik,  fižol, bučke, kumare. Najbrž tudi ta seznam še ni popoln.

 

Drašlerjev studenec

Pred kosilom sem poiskal zemljevid, na katerem je bil narisan tudi Drašlerjev studenec. Na spletu sem se pozanimal, če je tam kaj znanega o njem, pa nisem našel skoraj ničesar. Le, da so ga imenovali tudi Mikšetov studenec. Menda je poleg Brejnic v tem območju edini izvir.

Po kosilu sva šla na sprehod. Za sladoled ali kavo na terasi kavarnice je bilo premraz, pa še rositi je začelo. Pa sva vseeno nadaljevala proti naselju na Loškem, potem pa še kar naprej. In sva prišla do Drašlerjevega studenca.

Pomislil sem, da sva do tja prišla kar tako oblečena za v kavarnico, po kosilu, brez kakšnega večjega truda. Torej je to skoraj doma.

Po kosilu greva brez hujšega truda lahko v Begunje, na Jezero, na Slivnico, do Drašlerjevega studenca. Res sva doma na lepem koncu.

Prva!

Jasno je, da so pri nas prve vedno bezgove prstaste kukavice. Včeraj sem jo našel tudi jaz. Ampak ni bila samo ena. Na istem travniku jih je bilo nekaj sto. To je bil res lep pogled.

Fotografije tega prizora nisem znal narediti, saj so bile orhideje predrobcene, travnik pa prevelik.

Zvečer z dežnikom

Zgodi se, da cel dan zaradi dežja ne moreva od doma. V takšnih primerih narediva malo daljši sprehod kar zvečer, ponoči. Skupaj se skrijeva pod dežnik in če naliv ni prehud, ostaneva v glavnem suha. Je pa res, da navadno nikogar ne srečava.

Tudi ponoči je najbolje, da je fotoaparat v žepu. V temi so motivi drugje in drugačni. Še večji izziv je v primeri z dnevom, pa tudi zadovoljstvo ob posrečenem posnetku je večje. 

Vedrila sva

Do Rešeta sva peš še nekako prišla, potem pa je v nasprotju z napovedjo začelo deževati. Izza Javornikov so se valili temni oblaki, počasi pa se je dež še okrepil. Na srečo je bil bife v Rešetu odprt, zavlekla sva se na teraso, pod streho. Naročila sva kavi in čakala, čakala. Jezero sva lahko gledala izza ograje več kot uro. Potem pa je iznenada prenehalo padati in domov sva čez slabo uro prišla čisto suha.

Že kar nekaj časa nama ni bilo potrebno vedriti.

Sardela s profila

Nadaljujem s portreti rib, ki jih kupiva v potujoči ribarnici ob petkih. Te nisem kupil, dobil sem jo za fotografiranje. 

Poskusil sem jo fotografirati od spredaj, pa je bila preveč drobcena. Na fotografiji nisem prepoznal niti, da gre za ribo. Ugotovil sem, da je bolje, da jo fotografiram s profila. 

Priznam, sardele nisem še nikoli pogledal od blizu. Dokler se nisem lotil teh portretov, sem mislil, da so si vse ribe podobne. 

Zeleni

Večkrat se spomnim tiste Ivanove izjave izpred nekaj desetletij, da je najlepša zelena tista, ki jo pokaže bukev, ko spomladi začne zeleneti.

Včeraj je bilo vlažno, težko oblačno, hladno, moreče – idealni pogoji za fotgrafiranje. K Sv. Ani sva se odpeljala, da bi poiskala partizansko obeležje. Našla sva ga šele v drugem poskusu, ko sva že skoraj obupala.

Na poti tja sva hodila po bukovih gozdovih, kjer so drevesa že začela kazati prve listke.