Hruškica

Kadar se s kolesom peljeva po asfaltni cesti, začnejo gume včasih nekako cmokati. To je zaradi sladkorja in lepljivosti povoženih hrušk, jaboljk, cibor ali sliv. To pomeni, ne da bi pogledal navzgor, da sem pod sadnim drevjem.

Včeraj sem po dolgem času ob cesti zagledal čisto drobcene hruškice, debele le za prst. Spomnila sva se, kakšno veselje nama je takšna najdba naredila, ko sva bila še otroka. Suhe in puste so in pravimo, da usta vlečejo skupaj. Sprva so neužitne, ko pa se zmedijo, postanejo sladke in okusne.

Ustavila sva se in pobrala tiste, ki so bile dosegljive in so se na tleh že zmedile. Kar tam sva se posladkala. Poskusil sem fotografirati tudi drevo, pa so bile hruškice tako drobne, da jih na sliki ni videti.

Vpiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s