Pripeljali smo se na vrh hriba in čas je bil za selfie, ki naj bi ga takoj poslal hčerkama. Postavili smo se, v roke sem vzel telefon potem pa se je začelo:
- od kje prihaja primerna svetloba, da bi bili vsi osvetljeni,
- kako naj podaljšam prekratko roko, da bomo lahko vsi štirje na posnetku,
- če telefon držim vodoravno, mi manjka točno en prst, tisti, ki naj bi pritisnil na sprožilec,
- kam naj umaknem tisti del dlani, ki je kar naprej pred lečo,
- kdaj bo trenutek, ko bomo vsi nasmejani,
- kam so izginili hribi, ki bi se jih moralo videti za nami,
- …
Poleg tega zaradi let in sončnih očal s polarizacijo na zaslon ne vidim dobro. Poleg tega na zaslon sije sonce in zagotovo bom poslal tisto fotografijo, za katero mi bo kasneje žal, da sem jo poslal. Zaradi smučarskih očal vsaj ni bilo videti, da je imel vsak trenutek nekdo od nas zaprte oči.
Tele selfije ni prav nič enostavno napraviti, to ni zame.
Fotodnevnik - ena na dan 
Mogoče bi bilo laže, če bi samo sebe štimal.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ja, kar dolgo smo se morali smejat, da je nastal ta lepi selfi. 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
V mojih očalih se vidi, kako dolgo roko imaš.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dobra očala imaš, tako je na sliki vse – naprej in nazaj.
Všeč mi jeVšeč mi je