Kredenca

Breginju sva bila samo enkrat, pred 18 leti. Seveda se ne spomnim, kako je bilo takrat, pogledal pa sem takratne fotografije in jih primerjal z vtisi, ki so nastali prejšnji teden.

V muzejskem delu vasi je opazna razlika. Pred 18 leti so bile stavbe prazne, vse kar je bilo videti so bili samo zidovi. Sedaj pa so polne vsebine.

Seveda se časi spremnijajo. V Breginju me je spomnilo, da so za časa mojega življenja izginili kosi pohištva, za katere mladina najbrž še nikoli ni slišala, v naših časih pa so bili tako vsakdanji, da o njih ni ostalo nič zapisano, kaj šele da bi bila ohranjena kakšna fotografija. Le še kdo ve za kredenco, psiho, nočno omarico. Za zadnji dve še sam ne znam čisto dobro določiti, čemu sta služili.