Najlepše se počutiva na najinih običajih poteh po gozdovih. Le redko koga srečava. Če pa je pot poprhnjena s snegom tako, kot je bila včeraj, pa opaziva komaj kakšno sled. Tudi če dnevni sprehod opraviva sredi dneva, je komaj zaznati, da je bil tam že kdo pred nama.
Včeraj sva opazila, da se med takim sprehodom veliko pogovarjava, precej več kot doma, ko sva vsak na svojem kavču. Obema nama je veliko do tega, da vsaj nekaj ur prav vsak dan preživiva na takšnih poteh.
Fotodnevnik - ena na dan 