Boli

Včeraj sva bila na kolesu prvič, danes pa sva to močno začutila takoj, ko sva se ponovno vsedla na neverjetno trde sedeže. Čez nekaj časa je vsaj postalo znosno. Veva, da ne gre drugače, kot da so tri – štiri kolesarjenja spomladi boleča, potem pa se sedež nekoliko zmehča.

Pod takšnim nebom pa res ne moreva biti doma. Na kolesu z vetrom v obraz, imam občutek, kot da sem ptič, da letim. 

Konec zime

Prvič letos sva bila na kolesu.

Veje drevja in grmovja so še gole. Tu na senčni strani ni še niti znamenjev cvetenja. Cesta je še zimska, bolj gradka od asfalta. Se pa skozi gole krošnje dreves kažejo žarki zahajajočega sonca.

Vsako leto začneva s kolesarjenjem v marcu. Prve dni sva bolj skromna, bojiva se, da naju bo bolela rit. Ne podava se na daljše ture, čeprav bi najraje kar poletel. Še imava v spominu napako, ko sva za prvo turo izbrala prezahteven cilj. No, trikrat se po prvem izletu še presedava po sedežu kolesa, potem pa sva že dovolj urtjena, da greva lahko tudi na kaj daljšega.

Križ?

Ne, ni križ. Tu je pred leti stal kozolec – samec. Ostala je le ena od bab, vsega ostalega pa ni več.

Ni kaj, kar dobro se drži. Pogledal sem na ta moj foto dnevnik in presenečen ugotovil, da ta ni v uporabi že precej več kot desetletje.

Velikokrat greva tu mimo in vsakič ga opazim. Nešteto misli se mi poraja, ko ga vidim tu tako samega.

Vse brsti

Vreme in temperature nama dopuščajo, da sva res veliko časa zunaj.

Te dni naju zaposluje, da gledava, kako vse brsti. Dren je v polnem cvetju, naveliko rastlinah so popki tik pred tem, da se odprejo. Robida je verjetno ena od bol trdoživih rastlin. Ni nama najbolj priljubljena, prej nasprotno. Ampak tale naju je razveselila s prvimi listki.

Ribe ob petkih

Ob petkih so pri nama ribe zakon. In ob sobotah tudi. Včasih tudi še v nedeljo. Všeč so nama in niti ne pomisliva ne več, da bi konec tedna imela za kosilo kaj drugega.

Zadnje leto kupujeva ribe v potujoči ribarnici, ki se ustavi pred Upravno enoto tam enkrat sredi dneva. Prijazen prodajalec si vzame čas, da nama poišče kakšno pravo ribo.

Nazadnje me je hecal s takšno 2,5 kg orado. Vesel sem bil že, ko sem jo fotografiral. Seveda je nisem kupil. Dovolj bi nama bila za cel teden, do prihodnjega petka.

Baterijo sva našla

V soboto sem med Zalakami in Kožljekom izgubil baterijo za Božin fotoaparat. To je bila edina baterija, ki sva jo imela za ta fotoaparat. Torej je bila kar dragocena, saj brez nje je fotoaparat uporaben samo za obtežilnik.

Včera pa sva skoraj triurno pot ponovila. Bolj malo upanja sem imel. Na poti je še veliko snega in če je baterija padla v sneg, se je zaradi teže vanj zarila. Če pa bi se sneg stopil, bi vlaga verjetno naredila kratek stik.

Na zemljevidu sem si še doma dobro ogledal, kje sem napravil zadnjo fotografijo. Ko sva prišla do tja, sva tla res dobro preiskala, a baterije tam ni bilo. Od sobote, ko sem baterijo izgubil, pa do včeraj, ko sva bila ponovno tam, je šlo mimo le nekaj pohodnikov. A tudi to je bilo dovolj, da če bi jo kdo zagledal, bi jo verjetno vzel seboj.

Od mesta zadnje fotografije naprej sva šla pozorno in počasi. Ogledovala sva si tla in vedno bolj očitno je bilo, da tudi če bi bila baterija še tam, bi jo bilo v snegu težko opaziti. Sem se že sprijaznil, da je ne bova našla.

Nekaj metrov pred točko, kjer sem v soboto opazil, da baterije ni, je napol zasuta ležala v snegu. Pravzaprav je bilo videti le del napisa na njej.

Res sva bila vesela in doma se je izkazalo, da ji eno noč ležanja v snegu ni prav nič škodilo. Bilo je dovolj hladno, da je bil sneg ves čas čisto suh.

Zalake

Rada greva po poteh, kamor naju zanese bolj poredko. Nekje se takšne poti zaraščajo, še nekaj let, pa bodo neprehodne.

Včerajšnji dan je bil sončen in hladen. Ob nedeljah so vse poti, ki vodijo na Slivnico, polne pohodnikov. Raje smo se odločili za Zalake. Tako smo v več kot dveh urah srečali samo enega, večino poti pa ni bilo v svežem snegu niti sledi ostalih sprehajalcev.

To pa je tudi ena zadnjih fotografij, ki sem jih napravil. Zaradi neprevidnosti so se mi pri fotoaparatu odprla vratca, baterija je padla ven, jaz pa tega nisem opazil. Seveda fotoapart ni bil več uporaben, a sem mislil, da se je baterija samo spraznila. Tako sem sedaj brez baterije.

Do včeraj sem bil prepričan, da se to ne more zgoditi.