Izgleda, da sva tipična upokojenca. Verjetno zato včasih pride dan, ko ni časa niti za sprehod. Takrat se od doma odpraviva tako pozno, da se vrneva domov že skoraj čisto ponoči.
Malo se že pozna, da je dan daljši. Če pa je še jasno, nebo tam nad Italijo še nekaj časa žari. Brez luči se oči navadijo na temo, po tleh je belo in tako s hojo ni težav niti ob nekoliko bolj pozni uri.
Fotodnevnik - ena na dan 