Po Cerknici v mraku

Že nekaj let v denarnici nosim mali fotoaparatek, s katerim lahko fotografiram, če ravno nanese, da opazim primeren prizor. Ta fotoaparatek je z menoj tudi na kolesarjenju, saj ni težak, niti prevelik.

Ampak zadnje čase se mi dogaja, da denarnice ne jemljem seboj. “Saj greva samo malo v gozd nad hišo”. Ali pa: “Noge greva pretegnit.” No in zakaj bi v takšnih primerih jemal seboj denarnico? In res sem takrat brez fotoaparata. In kot zakleto, ravno takrat vidiva kakšno stvar, ki bi jo “če bi imel fotoaparat sabo….”

Zadnje čase pa jemljem na takšne sprehode Božin fotoaparat. Sedaj v zimskem času so žepi dovolj veliki, fotoaparat pa veliko bolj primeren za fotografiranje od telefona in malega aparatka.

Ni bilo več svetlo, tema pa tudi ne. Ravno prav za kakšen posnetek na Casermanovi. Spet sem se spomnil, da mi v nekaj desetletjih fotografiranja na film najbrž ni uspela niti ena nočna fotografija.

Luža v gozdu

Še kakšen dan, pa bo polna luna. Pri nas doma, pravzaprav pri meni, razpoloženje v takšnem času pade navpično in globoko. Kljub temu mi je zadnje dni vse lepo. Še ta luža na vlaki v gozdu, ki ni nič posebnega, me je čisto očarala. Vstavil sem se in jo dodobra ogledal.

Snega le za veselje

Najprej se nekaj dni pogovarjava, da že diši po pomladi. Potem praviva, da mogoče pa le prihaja prava zima. Obojega se veseliva.

Zapadel je kakšen centimeter snega. Takole je pred vhodom v najin dom. Trave so čisto zimske, kar je za januar čisto prav. Ko je snežilo, je bilo tako lepo, da sva se oblekla in šla na sprehod po Cerknici. Spustila sva se po klancu le kakšnih 25 m nižje, pa je bilo že toliko topleje, da snega ni bilo.

Steklo

Tale nesreča, ko je pri nama na vratih peči počilo steklo, ni bila kar tako. Skoraj štiri tedne sva se zaradi tega grela s centralno kurjavo in sedaj sem še bolj prepričan, da mi je peč všeč.

Pa je steklo za na vrata peči končno le prišlo. Vrata peči so v bistvu v celoti steklena, le notranji okvir je kovinski. Visoko je 80 cm, izpostavljeno visokim temperaturnim spremembam in še polkrožno zavito. Že embalaža, v kateri je prišlo do naju, je vredna spoštovanja.

V peči spet gori

Med Božičem in Novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo.

Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo.

Knjige iz kleti

Menda ima prav vsakdo v dnevni sobi manj prostora, kot bi ga “nujno” potrebova za stvari,ki bi morale biti nedvoumno pri roki.

Pred nekaj leti so tako te knjige in še kakih desetkrat toliko podobnih odpotovale iz dnevne sobe v klet. Seveda sem hitro pozabil, da so v kleti. Zato pa sem se jih še bolj razveselil, ko sem jih pred kratkim pri iskanju nečesa drugega, našel.

Za čas, da sem jih prelistal, sem jih začasno presellil v dnevno sobo, sedaj pa so že spet nazaj v kleti. Navdušile so me z vsebino in tehniko učenja.

S temi in podobnimi knjigami sem se veliko naučil. Menim, da se učenje z ekrana ne more primerjati z učenjem iz knjig. Pri ekranu ne moreš zavihniti vogala lista, vstaviti razglednice med dve strani, listati z vstavljenim prstom med listi, pa tudi slinjenje prsta nič ne pomaga.