Pod Gradiščem

Na vrh Slivnice naju prav nič ne vleče. Malo predaleč je za naju, pol poti je prestrme in se preveč dviga, druga polovica pa je tudi strma, se pa spušča.

Zelo rada pa greva do Gradišča. Tam je poleti zvečer ob mraku najlepše. Takrat oba čutiva kako naokrog letajo duše. Najbrž so to duše nekdanjih prebivalcev Gradišča, ki pa so do naju prijazne.

Severno in zahodno pobočje Gradišča je na vrhu poraščeno z lesko in podobnim grmovjem brez mogočnih dreves. Čutiti je, da je tako že dolgo, dolgo. Zdi se mi kot kakšen gozd iz pravljic, kjer strašijo razno razna bitja.

Vpiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s