S Kolesom spet v hladnem vremenu

Po nekaj deževnih dnevih in nočeh se je ohladilo. Jesen je že čutiti.
Kolesarjenje v hladnem ni preveč prijetno. Z opremo si sezono nekoliko podaljšava.Tako sva včeraj iz omar privlekla zimsko opremo in jo tudi preizkusila. Pri 12 stopinjah na začetku je bilo čisto prijetno, potem pa je za najina oblačila postalo preveč toplo.

Ohladitev

Ohladilo se je. V kombinaciji z dežjem je to vzrok, da sva začasno nehala kolesariti. Kolesarjenje sva nadomestila z dolgimi sprehodi.  Čakava na toplejše in sončno vreme.

V hiši se je toliko ohladilo, da sva že pred tremi dnevi začela s kurilno sezono. Ko enkrat zakurim, je velika verjetnost, da bo v dnevni sobi v peči vsak dan gorelo do pomladi.

Nekaj dni odlašava, da se res ohladi, potem pa le zakuriva. Kar nekako odleže. V dnevni sobi postane toplo in tudi svetloba se spremeni. Tokrat je bila prisotna še ena od hčerk, na žalost samo virtualno.

Fižol

Takole je izgledal najin vrtiček, tik preden je Boža pospravila še fižol. Sedaj je prazen, za letos smo zaključili.

Fižol je posadila, ko je pobrala krompir. Toliko ga je pridelala, da ga je bilo več kot dovolj za naju, pa verjetno ga bo dovolj vsaj še do pomladi.

Sedaj je vrt prazen in v čakanju na pomlad.

Por z rakci

Če sva v petek, ko pride potujoča ribarnica v Cerknico, doma, potem nekaj dni ni težav z jedilnikom.

Na vrsto je prišel por. Boža ga je na mini vrtičku pridelala toliko, da ga bova jedla kar še nekaj časa. Danes sva ga pripravila na hitro, z rakci, prazaprav s kozicami. Odlično!

Fotografiral sem kar tako, mimogrede. Nič nisem pripravljal mize, Boža vsak dan poskrbi, da izgleda urejeno. Le kozarec z vinom sem premaknil. Ni bil namen, da bi pokazal svoje fotografsko neznanje, niti nisem hotel slasten obrok dokumentirati. Preprosto, preden sva sedla za mizo, sem napravil nekaj fotografij in kosilo je bilo potem zato še bolj okusno.

V Snežniških gozdovih

Najlepše mi je kolesariti po gozdovih Javornikov in pod Snežnikom. Če sije sonce, je prav nebeško.

Še lepše mora biti zjutraj in zvečer, ko je sonce nizko in svetloba še lepša. A tega že dolgo nisem doživel. Do tja od doma potrebujeva več ur in sva tako tam lahko samo sredi dneva. Do teme mora ostati  dodatno  v rezervi še vsaj kakšna ura, saj se lahko zamudiva zaradi predrte gume ali celo morebitnega padca. V teh gozdovih bi bilo tavanje v temi vsaj neprijetno.

V teh mogočnih gozdovih se počutim kot drobna pikica.

Veksel

Le še kakšen dan, pa bo jesen tu tudi koledarsko. Na poti do Mašuna sem pričakoval, da bo hladneje.  Do Veksla se pot kar naprej dviga in tako sva do tu prišla s kratkimi rokavi. Kolesarjenje navkreber je vedno toplejše kot spust navzdol.

Tu je bilo le dobrih 14 stopinj, tako je bil zadnji čas, da sva oblekla dolge rokave. Zadnja leta sva postavila mejo za kolesarjenje pri 12 stopinjah. Kadar so temperature nižje, se kolesarjenju rade volje odpoveva. Tokrat naju je toplo sonce v sodelovanju s klanci zgoljufalo, da mraza nisva čutila.

Za Vekslom je do Mašuna nekaj kilometrov spusta in tu sva se zmrazila. Ogrela naju ni niti juha pred večerjo, niti vsa oblačila, kar sva jih imela seboj. Brrrrr.

Jurjeva dolina

Izkoristila sva zadnje lepe dni. Za dva dni sva odkolesarila na Mašun. Že dalj časa greva vsaj enkrat letno na podoben izlet.  Poti ne opraviva več s takšno lahkoto kot pred dvajsetimi leti, še vedno pa nama je v veselje.

Po Javornikih je vse polno koč, hiš in podbnih objektov, ki v glavnem služijo lovcem ali pa za počitniške hišice. Skoraj vsem je videti, da je obisk lastnikov bolj poredek. Poleg tega pa jagri niso poznani ravno po čutu za lepo.

Izjema je hiša v Jurjevi dolini, ki je edina, ki je okrašena z rožami. Ko sva se ji bližala, se je Boža spomnila, so bile tam tudi pretekla leta. Potem pa sva kar nekaj časa ugibala, če bodo tudi letos. Rože so spet tam.