Ob vodi

Sedaj sta že doma, v Londonu. A vsaj na fotografijah sta še vedno tukaj. Vsak dan urejam stotine fotografij, ki so nastale v času njunih počitnic v Cerknici.

Najraje sta se igrala v vodi in pesku. Najbolj zanimivo je bilo metanje vejic in kamenčkov v vodo. To sta počela čisto na robu, tako je čevelj ali pa rokav včasih lahko zajel malo vode. Pa saj je bilo toplo in zakaj bi ju še tu omejeval.

Trava

Božine trave na vrtu so zanimive. Pa samo pogledati jih je treba! In to zelo od blizu, da je videti tudi podrobnosti.

Vnučka sta se vrnila domov. Najina hiša je strašansko prazna.

Na disku je veliko fotografij, ki so do sedaj čakale da jih uredim, nekatere tudi natisnem in pa shranim. Za nekaj časa bo dovolj dela in zato nevzpodbudno stanje za novo fotografiranje.

 

 

Poza

Takole se je dveletna vnučka nastavila za fotografiranje, potem, ko sva se dogovorila, da bom napravil nekaj posnetkov. Izvirno, ne?

V roki drži obešalnik, za katerega je ugotovila, da je še najbolj podoben ptičku s kljunom.

Seveda sva napravila dovolj pravih fotografij, ki se že tiskajo. Razumem pa sedaj težave, ki so jih imeli tečajniki tečaja Fotopraktikum, ko so se poskusili s portreti svojih vnukov.

Vnučka sta se vrnila domov

Štiri tedne smo bili skupaj. Bilo je lepo, marsikdaj pa tudi naporno. Prvič sta bila z nama toliko časa. Šele sedaj vidim, kako drugače in bolje je, kot če bi bili na obisku le nekaj dni.

Obiskali smo več zanimivosti.  Večkrat sta me presenetila, saj ju je večkrat  pritegnilo kaj drugega, kot sem pričakoval.

Fotografija je iz arboretuma v Vočjem potoku. Tja smo šli zaradi dinozavrov, ki vnučka bolj zanimajo kot kar koli drugega. Pa me je tudi tu presenetil. Bolj kot dinozavri, so ga zanimala igrala, trampolini, tobogani…

V arboretumu smo preživeli lep in miren dan.

Na Slivnici

Z vnučkoma sva se odpeljala tudi na Slivnico. Da bi šli peš, še ni niti za pomisliti. Nameravala sva jima pokazati, kako je na hribu, ki jim ga iz doline kar naprej kaževa.

Na hribu pa razgled ni bil zanimiv. Vso pozornost je najprej pritegnil sladoled, kasneje pa igrače, ki so pozabljene ležale na kupu peska.

S kanujem

Bili smo na jezeru in iskali žabice. Ena je bila dovolj pogumna, da je nekaj trenutkov čepela na rokah male vnučke.

V bližini so kanuji kar naprej pristajali in odhajali. Dolgo časa smo se tam obračali in obotavljali. Potem smo se odločili in šli še mi. Vnučka sta doživela nekaj novega, ata pa je menda prvič veslal. Vsem so bile te novosti v veselje.

Za en kamion peska

Najinima vnučkoma, ki sta tu na počitnicah, bi rada nudila predvsem tisto, česar v Londonu ne moreta imeti. Tega je na srečo kar veliko. Ena od najbolj zanimivih stvari se jima zdi naveden pesek ob robovih cest in na netlakovanih dvoriščih. Naše dvorišče je žal tlakovano, na srečo pa je veliko posameznih drobnih kamenčov, ki naju drugače jezijo.

Širši družinski svet je sklenil, da nabavimo vrečo ali dve mivke in ju postavimo nekam na dvorišče. Prav, odpeljali smo se v trgovino z gradbenim materialom, da ju kupimo. Še prej smo zavili na sladoled in se tam zadržali toliko časa, da smo bili za v trgovino prepozni. Vrnili smo se domov, ampak tik pred domom je ulico zapirala ogromna prikolica, s katero so pripeljali pesek k sosedovim.

Tako je sedaj na sosedovem dvorišču ogromen kup čudovitega peska. Ravno prav je droben in vlažen, da se iz njega lahko da narediti krasne potičke in gradove. Povrhu vsega pa je čisto svež in rahel, dež ga še ni utegnil zbiti. Ta kup je prav sanjski, na fotografiji pa še nedotaknjen.