Včeraj sva praznovala

Včeraj je bil prav poseben dan. Toliko lepega se nama je zgodilo, da sva po kosilu ugotovila, da pravzaprav praznujeva, saj:

• že do kosila sva napravila lep kolesarski izlet. Po dolgem času sva šla do Grčarevca. Boža je ugotovila, da sva se končno spet peljala po cestah, ki nekam peljejo. Ko se voziva po gozdovih, tiste poti da ne vodijo nikamor. Med potjo sem fotografiral kar štiri nova obeležja, kar se bo verjetno težko še kdaj zgodilo. Na strani Obeležja manjkajo samo še redka.
• zet je na svojem blogu objavil tako lep zapis o doživljanju kolesarjenja, da sva sklenila, da morava tudi midva še letos na kakšno večdnevni izlet s kolesom. Boža je celo že ugotovila, kam bova šla.
• konec tedna pride hčerka z družino na obisk za cel mesec.
• po kolesarjenju sva si pripravila odlično kosilio z veliiiiiiiko ribo. V naglici sem šel v klet in prinesel napačno steklenico vina. To je bila najboljša penina, kar sem jih kdaj pil. Bila je zadnja iz velikega kartona, ki sem ga dobil pred mnogimi, mnogimi leti in prav možno je, da je ta steklenica bila zadnja, kar jih je še bilo na svetu. Hranil sem jo za kakšno prav posebno priložnost. Prav, je bila ta posebna priložnost pa večrajšnje kosilo.