Vsako toliko časa me prav presune, kako slep sem. Hodim naokoli, pa ne vidim stvari, ki so mi pred nosom.
Zadnje dni z nosom večkrat in na različnih krajih začutiva, kako močno in prijetno diši glog. Če je vetrič pravi, ga zavohava tudi na nekaj deset metrov.
Sedaj vonj poznava in se ga vsakič razveseliva. Včeraj sem zaradi tega napravil nekaj posnetkov, saj tudi cveti lepo. Doma sem fotografije natančneje pogledal in opazil, da so prašniki sprva prav roza barve.
Škoda, da poleg fotografij ne morem shraniti še vonja.
Pingback: Po gozdu | Fotodnevnik – ena na dan