Predvčerajšnjim popoldne je bilo drsanje še čudovito. Led je bil še pravi, dan stare sledi drsalk so bile obraščene z ivjem, izpod drsalk je letel nastrgan led in zvok drsalk na ledu je bil pravi.
Včeraj sva šla na jezero v upanju, da se bova vsaj še malo peljala po ledu. Pa ni bilo nič. Noč ni bila prav mrzla, dopoldne pa je toplo zapihalo. Ko sva prišla v Ribiški kot, je bil pogled prav žalosten. Tam, kjer smo včeraj še tako lepo drsali je bila od vetra nakodrana voda.
Ob pol dvanajstih je pridrsal neznan logačan. Pravi, da je iz Ribiškega kota do gozda še lepo drsal, ko pa se je vračal, je veter po vrhu leda pririnil vodo, da je bil ves moker.
