Sprehod po pobočju

Takoj nad našo hišo se začenja gozd. Po gozdu so speljane številne poti po katerih lahko prideva daleč, dalj kot zmoreva.

Pozimi naju preveč zebe, da bi kolesarila, pa tudi če je sončno. Veliko raje napraviva daljši sprehod po pobočju Slivnice. Sem in tja se odpre lep razgled, tako tudi v tem primeru. Tudi če sva v gozdu se vidi daleč, vse tja proti Žerovnici in Križni gori.

Pomlad?

Včeraj je bilo spet sončno. Čez dan sva nehala kuriti, saj je sonce sijalo naravnost v dnevno sobo.

Seveda sva šla na sprehod. Malo sva hodila po Cerknici, malo po Slivnici, všeč nama je bilo, da sva lahko zunaj. Takšen prizor pa naju je čakal na Peščenku. Na zimo sva kar pozabila.

Slatko od kljukve

Ne spomnim se, še v študentskih letih sem kupil nekaj kozarcev, na katerih je pisalo Slatko od kljukve. Drugačni časi so bili. Trgovine so imele drugačno izbiro, kot jo imajo danes. Želeli smo si stvari, ki se v trgovinah niso dobile. Če pa so jih slučajno dobili, jih je bilo potrebno kupiti toliko, da so zdržale nekaj časa. Tako sem si nabavil zalogo marmelade iz brusnic. Od takrat je že toliko časa, da sem pozabil, kdaj, kjer in koliko kozarcev sem kupil. Bila je uvožena iz CCCP in čisto poceni.

Brusnična marmelada mi je še danes najbolj včeč, tudi če jo lahko lahko kupim, kolikor hočem. Ampak jesti je pa ne smem prav veliko.

Boža pospravlja po hiši, prišla je tudi do tistih omaric, ki jih ne odpremo prav pogosto. Izgleda, da smo vanjo zložili stvari še ob selitvi. Kot rezultat čiščenja mi je na mizo prinesla tudi ta kozarec.

Saj marmelada ni pokvarjena, ni pa več užitna. Pred mnogimi leti smo odprli podoben kozarec, da mo ugotovili, da je kislina čisto razpadla. Marmelada, ki je samo sladka in čisto brez kisline, pa ni užitna.

Ja, na zadnji strani je nalepka, ki veliko pove. Je iz tistih časov, ko roka trajanja še niso iznašli. Živila so bila uporabna toliko časa, dokler se niso pokvarila ali pa smo jih prej pojedli.  No, septembar 1972 je že skoraj pol stoletja daleč. To je pa tudi za marmelado preveč.

Georg je na to temo na svojem blogu napisal zanimiv prispevek.

Lepši od pravih

Na zadnje srečanje skupine Stareslike je Milena za vsakogar prinesla nageljček, ki ga je izdelala iz papirja. Meni so se zdeli veliko lepši od pravih, da ne govorim o izvirnosti darila. K vsakemu je bil privezan rožmarin ali roženkraut, da je še dišalo.

Preden jih je začela pripenjati, sem ji iz rok iztrgal lično košarico, v kateri jih je prinesla. Postavil sem jo na toplo peč, saj se mi je edino tam zdela svetloba in ozadje kolikor toliko primerno za fotografiranje.

Pa sem bil takoj kregan: “Saj menda veš, da se rož ne postavlja na toplo peč. Ovenele bodo!”. Potem pa je bilo nekaj smeha, ko sem jim razložil, da to vem, da pa papirnati nageljčki ne morejo oveneti.